Na cesti Škoflja Loka žiri je odcep za slikovito vas Hotavlje, kjer domačije obdajajo okoliški hribi z ravninskimi deli neokrnjene narave, kakršna je celotna Poljanska dolina. Prav takšna je domačija Primožičevih, po domače Pr’ Tičnik, kjer se za stanovanjskimi in gospodarskimi poslopji ter značilnim kozolcem v hrib razteza travniški sadovnjak, za njim pa se vidi vrh ravninskega dela, kjer so bile nekoč njive, danes so travniki.
Okrog hiše Primožičevih kot nasploh v Hotavljah je kar nekaj novogradenj, dve najbližji sta v gradnji, a vseeno je Primožičeva hiša največja, ob njej pa je še stara hiša, ki stoji že več kot 300 let. Nedaleč vstran je pred 50 leti zgrajen hlev, ki od zunaj izgleda kot še ena stanovanjska hiša, saj ima balkon, kar ni običajno za gospodarsko poslopje. V spodnjih prostorih je hlev in zdaj že delno skladišče za kmetijske stroje, v zgodnjem delu je prostor za krmo, v zadnjih letih je to le seno. Med hišo in hlevom stoji še kozolec, ob vsem tem pa se na desni strani vije travniški sadovnjak, ki se vzpenja in konča na vrhu v ravninskem del, kjer so bile nekoč njive, danes pa so travniki, obdani z gozdom.
Vera in Jurij sta tako kot že Jurijevi starši imela v hlevih kravo ali dve, kakšno ovco ali kozlička, na njivah pa so pridelali več vrst žit, od pšenice, koruze, ječmena, prosa, vse za moko za lastno porabo. Na njivi je bil krompir, na zelniku pa še zelje, rdeča pesa in še kakšno vrtnina. Obdelovalne zemlje je bilo od nekdaj nekaj manj kot tri hektarje, vse v enem kosu ob domačiji, in še 3,5 hektarja gozda. Prav toliko kmetijskih in gozdnih zemljišč je še danes, s to razliko, da so večino njiv spremenili v travnike.
Juriju seže spomin daleč nazaj in povedal nam je marsikaj iz časov svoje mladosti pa do danes. Predvsem ima dober spomin za letnice in številna imena ljudi iz bližnje in daljne okolice.

KROMPIR SO PREKO ZADRUGE VOZILI V REKO

Nekoč so pridelali tudi do tri tone krompirja, ki so ga preko takratne Kmetijsko gozdarske zadruge Hotavlje prodajali v Reko. Zadruga je odkupovala tudi druge pridelke in živali. Leta 1956 so zgradili zadružni dom, že prej pa je imela zadruga hlev, v katerem so bile krave molznice, in lastno mlekarno, kjer so zbirali tudi mleko članov zadruge. Primožičevi so oddajali mleko dokler dnevna molža ni padla pod 10 litrov. Zadruga je imela v času pred drugo svetovno vojno tudi svojo sirarno, a so jo po vojni opustili in se usmerili v odkup in prodajo žit. Jurij se spomni vseh ljudi, ki so bili v zadrugi oziroma jo vodili, predvsem pa se spomni svetovalca, ki je hodil od kmetije do kmetije, svetoval sorte žit in zbiral naročila semenskega materiala, ki ga je za pridelovalce dobavila zadruga. Okrog leta 1960 se je več manjših zadrug, med njimi tudi hotaveljska, združilo v eno zadrugo, ki je delovala le tri leta, zatem pa se je priključila loški zadrugi.

PRI HIŠI JE ŠE VEDNO VEČ KOT 50 LET STAR TRAKTOR PASQUALI

Jurij se spomni, da je bil v hlevu vedno en vol za delo na njivah, kasneje so za oranje koristili usluge soseda, ki je po kmetijah oral s konji, leta 1970 pa je kupil prvi traktor Pasquali, ki je še danes pri hiši. Še vedno vžge ter opravi kakšen transport, predvsem pa ima zelo dobro ohranjene gume Pirelli, ki bodo po njegovem mnenju zdržale še naslednjih 50 let. To potrjuje, da je Jurij za traktor ves čas dobro skrbel. Leta 1976, ko sta z ženo Vero dobila petega otroka, so zgradili nov hlev, medtem ko je nova hiša stala že več let.
Jurij se še živo spominja, kako so po drugi svetovni vojni, leta 1948, po krajih organizirali tako imenovane industrijske šole in mlade pošiljali na izobraževanje ter jim zagotovili tudi delo. Čeprav je bil edinec in bi pri njem morali narediti izjemo ter ga pustiti na kmetiji pri starših, je bilo zanj določeno, da gre v šolo in kasneje v službo v Jesenice. Njegov oče se je temu uprl in uspelo je, da so ga poslali v veliko bližnje Žiri, kjer se je izšolal za čevljarja in dobil službo v Alpini, kjer je spoznal tudi ženo Vero. »Tudi pri služenju vojaškega roka ni bilo takšnega reda in discipline, kot sem ga bil vajen v triletnem šolanju in bivanju v dijaškem domu v Žireh od leta 1949 do 1952,« pove Jurij.

Travniki so na strmini in jih je mogoče kositi le z ročno BCS kosilnico, čeprav naj bi bila po zadnjem vrednotenju to najboljša kmetijska zemljišča.

VSE, KAR PRIDELAJO, JE ZA LASTNO PORABO

Vera in Jurij sta ponosna na vseh pet otrok, tri hčere in dva sinova, ki so bili vedno pridni, tudi v šoli ni bilo nikoli težav in imajo vsi danes svoje poklice. Vsi imajo družine, živijo nedaleč stran in hodijo v službe od Žirov do Ljubljane. Na domačiji je ostal Blaž, ki je prav tako zaposlen in skrbi za ohranjanje kmetije, vse, kar pridelajo ali vzredijo, je za lastno porabo. Ostali otroci pridejo domov skoraj vsako nedeljo. Danes so vnuki že veliki, eni so že zaposleni, drugi še študirajo, a še vedno zelo radi pridejo na domačijo. Jurij bo letos dopolnil 90 let, Vera je stara 92 let, imata devet vnukov in enega pravnuka.
Še vedno kosijo 2,5 hektarja travnikov, v hlevih pa je krava, en bik, ki ga redijo za zakol za meso, in še teliček, ki ga bodo prav tako spitali. Na njivi pridelajo krompir in na zelniku zelje, kolikor jim ga ne pojedo srne. Tako kot mesa in ostalih pridelkov je tudi sadja iz sadovnjakov ob dobri letini dovolj za vse otroke in njihove družine. Nekoč je Jurij iz sadja kuhal žganje, ki ga nikoli ni prodajal, pač pa je bilo vedno za darilo sorodnikom, znancem in prijateljem. Dokler bo pomoč vseh, se bo kmetija Pr’ Tičnik ohranjala. Tudi zato so pred tremi leti kupili nov traktor Carraro Tigre in pred kratkim še novo BCS kosilnico.

OB SLUŽBI IN DELU ŠE KLEKLJANJE IN BRANJE KMEČKEGA GLASA

Vera in Jurij sta bila ves čas zaposlena. Jurij je službo menjal trikrat, najprej je bil zaposlen v Alpini, nekaj let je bil na zadrugi in zatem 30 let šofer v podjetju Marmor Hotavlje. Vera je bila vse do upokojitve zaposlena v Alpini. Spomni pa se, da je tako kot večina žensk v tistem času veliko klekljala. Jurij ob tem doda, da je klekljala zelo hitro in na slepo. Nekoč so klekljali pri vsaki hiši, izdelke je odkupovala zadruga, prihodek pa ni bil majhen.
Kmečki glas so imeli kmetje naročen preko takratne zadruge, še zlasti tisti, ki so bili v upravnem odboru, kot je bil Jurijev oče. »Oče je prebral cel Kmečki glas od začetka do konca, še pri 80 letih brez očal,« pove Jurij, ki si ne predstavlja, da pri hiši ne bi bilo tega časopisa, na katerega so naročeni od leta 1947. Običajno si je med opravki v Ljubljani vzel čas za plačilo naročnine na Kmečki glas. Tako je eno leto plačal celo dvakrat, a so mu plačilo pošteno obračunali v naslednjem letu, pripoveduje naš zvesti bralec Jurij, ki pravi, da rad prebere uvodnik, vse aktualne zadeve, strokovne nasvete in ostale zanimivosti. »Bi pa želel, da poleg velikih kmetij ne pozabite na nas majhne kmete, ki nas je prav tako še vedno veliko.«

V Kmečkem žepnem koledarju so bili poleg koledarja in vremenskih pregovorov vsi pomembni naslovi, povezani s kmetijstvom, sortni izbor za Slovenijo, navodila za vodenje knjigovodstva, tabele za vnos podatkov o prireji živali, gnojenju, setvah in pridelavi kmetijskih rastlin.