Desetletje in več so nas polna usta, da je treba uživati več sadja in zelenjave, da je lokalna hrana naša super hrana. A smo prav s sadjem in zelenjavo na nizki samooskrbi. Pri pridelavi zelenjave se nikakor ne moremo premakniti iz četrtinske ravni. Pri sadju – vsaj pri jabolkih – smo bili pred dobrim desetletjem še veliki izvozniki. Danes pa uvažamo čisto vse sadje, tudi jabolka in hruške. In za to niso krive le podnebne spremembe, ki so v zadnjih desetih letih vzele dobršen del pridelka.

Vzpostavljen je sistem, po katerem na razpisih uspe okrog tisoč kmetij. Vse ostale pa zaradi majhnosti ne dosežejo zadostnega števila točk in izpadejo. Tudi sadjarske, čeprav je večina sadjarjev vključenih v ukrepe SOPO in KOPOP. Veliko jih ima po tri do pet hektarjev, tudi nekaj mladih prevzemnikov je, ki so kmečko zavarovani, na razpisih pa ne uspejo. Ko govorimo o zelenem prehodu in naravi bolj prijazni pridelavi, so manjše kmetije zagotovo bliže temu cilju. Uspehe pa žanjejo le večja kmetijska posestva. Pri danes večinsko neugodni starostni strukturi je sprenevedanje tudi govoriti o digitalizaciji v panogi.

Kljub podporam, ki jih dobijo, so sadjarji tehnološko, predvsem pa organizacijsko vsaj 20 let za drugimi panogami. Medtem ko se na primer za živinorejci lahko pohvalijo z velikimi investicijskimi vložki. Vprašajmo se, kje so jedrca tistih že pred leti zastavljenih nasadov orehov. Na trgovskih policah jih ni. Dvomim, da vse prodajo na domu. Bolj verjamem, da je nekaj deset hektarjev velik nasad nastal z namenom pridobiti 2000 evrov po hektarju. Še zlasti če so ekološki, kjer je mulčenje trave edino delo, ki ga opravijo enkrat na leto. To ni kmetijstvo, ni pridelava hrane, pač pa kanaliziranje javnih sredstev lastnikom kmetijskih zemljišč.

LANSKA LETINA PONOVNO KATASTROFALNA

Lani je kazalo, da bo letina jabolk dobra, pa je spet bolj kot ne katastrofalna. Pozeba, deževje in dolgotrajni poletni vročinski valovi so botrovali temu, da so jabolka hitro dozorela. Zato so v času skladiščenja – tudi v ustreznih hladilnicah – slabo obstojna. Po odpiranju hladilnih celic je večina jabolk za industrijo ali odpad, le malo pa za prodajo kot prvi kakovostni razred. Ponudba domačih jabolk je majhna, nekaterih sort sploh ni več, cene pa – nelogično – prav tako nizke. Trgovci najlaže stisnejo slovenske pridelovalce. Čez 70 % jabolk se proda v akcijah in po akcijskih cenah, tudi letos je tako. Akcijske cene pakiranih slovenskih jabolk so pod enim evrom, ostale se gibljejo okrog 1,50 evra za kilogram. Ob tem stroški pakiranja, embalaže in hlajenja hitro dosežejo 50 centov. Cena jabolk v rinfuzi pa dosega 30 do 40 centov po kilogramu. To je že blizu ceni industrijskih jabolk, ki v večini presega 20 centov. Avstrijci naj bi bili celo jezni, da so jim Slovenci z velikimi količinami industrijskih jabolk zbili ceno industrijskih jabolk iz 28 na 20 do 25 centov.

Za vse so krivi trgovci. Kot so krivi, da potrošnik, ki išče zeleno sorto jabolk, najde le uvoženo sorto granny smith. Medtem ko zlatega delišesa – čeprav je v svetu še vedno številka ena med jabolki – pri nas nimamo več. Zaradi nekaj centov razlike v korist trgovin se je na policah pojavljal zlati delišes brez sortnega okusa. Zato je povpraševanje po njem kopnelo, posledično pa tudi pridelava. Zaradi umika aktivnih snovi pri varstvu rastlin pa domači sadjarji sploh težko dosegajo trgovske standarde. Medtem ko iz Poljske in drugod prihajajo jabolka, katerih glavno merilo je najnižja cena.

Kako se lahko pričakuje, da bo sadje iz hladilnice na trgovski polici zdržalo dneve in dneve in to še po prebiralnem samopostrežnem sistemu, ko gre vsak sadež čez desetine rok? In tako je samo zaradi tega, ker je to za trgovca najcenejše. Boj med trgovci pa vedno čutijo pleča pridelovalca! Marsikateri se zato bori le še za preživetje.

Optimizma med slovenskimi sadjarji skorajda ni več. O križih in težavah govorijo le sami sebi. Nobenega ni, ki bi jih vsaj poslušal, kaj šele slišal in poskušal pomagati. Tako je bilo tudi na nedavnih sadjarskih dnevih v Artičah. Pristojna ministrica se je opravičila in obljubila, da bo poslala državnega sekretarja, nakar je prišla višja sila in le-ta naj bi poslal na dogodek svojega podrejenega. Na koncu ni bilo nikogar …