Zdaj je zunaj še tako mrzlo, da dela na vrtu še stojijo. Zato imate čas, da se pripravite tudi na novo sezono pridelave vrtnin. Načrt je začetek dela, pravi načrt pa mora seveda slediti osnovam kolobarja, pravi Miša Pušenjak, svetovalka, specialistka za zelenjadarstvo, KGZ Maribor.

Kolobar je zaščita, ki se je v razvoju rastlin razvijala stotine let, da ne bi v naravi nastajale monokulture. V monokulturi se vse težave, bolezni, škodljivci … brez težav ohranijo, razmnožujejo in delajo veliko škode. Se še spomnite, ko so naše babice rekle, da postanejo tla utrujena, če je na istem mestu prepogosto ista rastlina ali njena sorodnica. To lahko mnogi opazujete v rastlinjakih, kjer so težave s kolobarjem največje.

GNOJENJE Z GNOJEM IN KOLOBARJENJE

Z leti se sicer naučimo in prilagodimo, pa vendarle se pogosto zgodi, da vsem pravilom ne moremo ustreči. Na vrtovih in v ekološki pridelavi je najlažje, če gnojimo z gnojem. Nekatere vrtnine so za tako gnojilo zelo hvaležne, drugim škodi, tretje ga ne potrebujejo. Tako pridelovalne površine razdelimo na tri dele. Prvega gnojimo z gnojem (lahko je hlevski, konjski, svinjski, sama pa odsvetujem uporabo gnoja perjadi, ker je premočan). Del, ki ga gnojimo, imenujemo I. poljina. Nanjo sodijo najprej vse kapusnice, potem tudi plodovke, sladka koruza, blitva, tudi por, ki ne bo prezimljal.

Na II. poljino sadimo vrtnine, ki potrebujejo veliko hranil, a jim gnojenje z gnojem v prvem letu škodi. To so v prvi meri korenovke in gomoljnice, celo krompir na primer je bolj krastav, če je gnojen z gnojem, ki še ni dovolj dozorel. Prav tako sadimo sem radič, endivijo, prezimno por, tudi visok fižol. Čebula, česen, nizek fižol in ostale stročnice pa sadimo na III. poljino, ki že dve leti ni bila gnojena z gnojem. Na II. poljino lahko damo nekaj komposta, do 5 l/m². Solato, redkvico, kratek čas rastoče vrtnine lahko sadimo, sejemo na vse tri poljine, a pazimo na vrstenje (kolobar).

V naslednjem letu pognojimo III. poljino, ki tako postane prva, lanska prva postane druga in tako se krog zaključi. Skupaj s poljinami gredo tudi vrtnine, znotraj poljin pa vseeno pazimo, da na primer križnice korenovke (repa, koleraba, redkev, redkvica, rukola …) ne pridejo tja, kjer so lani rastle kapusnice.

PRAVILA KOLOBARJA

Mnogi se zdaj celo bojijo kolobarja, ga mešajo z dobrimi in slabimi sosedi in podobno. Edino pravilo kolobarja pa je, da na isto mesto, isto njivo, isto gredico … čim dalj časa ne pridejo vrtnine, rastline iz iste botanične družine.

Začetek življenja so vsekakor metuljnice. Mednje uvrščamo vse stročnice: fižol, bob, grah kot bolj poznane in sojo, lečo, čičeriko, dolgo vigno in zagotovo v naslednjih letih še kakšno novo stročnico, ki so manj poznane med vrtnarji. Nikoli ne pozabite, da so stročnice del botanične družine metuljnic, zato so v sorodu z vsemi deteljami, lucerno, nokoto, inkarnatko in še bi lahko naštela. Na splošno velja mnenje, da lahko fižol več let sadimo na isto mesto, vendar je to zgrešeno. Metuljnice zahtevajo vsaj trileten kolobar.

Najpogosteje za pridelovanjem metuljnic priporoča sajenje križnic. Te sodijo med najbolj zahtevne vrtnine za pridelovanje, zato jim je nujno zagotoviti dovolj hranil in predvsem ustrezno širok kolobar. Ravno pri pridelovanju križnic trileten kolobar ne zadošča. Priporočam, da poskusite križnicam zagotavljati petleten premor med pridelovanjem na isti površini. V družino križnic uvrščamo vse kapusnice, zelje, ohrovte, cvetačo, nadzemno kolerabico, kitajski kapus in brokoli, med križnice in s tem v isto botanično družino uvrščamo tudi nekatere korenovke, kot so repa, podzemna koleraba in redkev ter redkvica.

Poleg njih pa so še nekatere nekoliko »modernejše« vrtnine križnice, mnogi ste se že zaljubili v rukolo, ki je križnica, tudi večina rastlin, ki jih z enim imenom imenujemo azijske listnate rastline, so križnice. Prav tako pa v to družino uvrščamo še dve zelo priljubljeni in koristni rastlini za zeleni podor, to sta oljna redkev in bela gorjušica, pa tudi oljna ogrščica in repica sta križnici. Ne nazadnje, iz te družine je tudi hren. Zato je pri pridelovanju te družine potrebnega nekoliko več razmišljanja tudi vnaprej, ne samo za tekoče in mogoče še za naslednje leto, saj so posledice ozkega kolobarja hitro vidne, veliko bolezni in tudi škodljivcev je povezanih ravno s preozkim kolobarjem.

MANJ OBČUTLJIVI NA OZEK KOLOBAR SO RAZHUDNIKI

Naslednja botanična družina so razhudniki. Ta botanična družina ni občutljiva na ozek kolobar, lahko jih pridelujemo tudi v dvoletnem kolobarju. V to družino uvrščamo paradižnik, papriko in jajčevec, nikoli pa ne pozabite, da je sorodnik teh vrtnin tudi krompir. Zaplete se spet samo v rastlinjaku, kjer bi nekateri želeli vsako leto pridelovati samo paradižnik.

Še ena, manj zapletena družina je na vrtu, to so kobulnice. V to družino uvrščamo korenček, peteršilj in zeleno, manj znani pastinak in koriander. Sem sodijo tudi nekatera zelišča, kot so koper, janež, komarček, sladki komarček in kumina. Cvetenje te družine je na vrtu zelo blagodejno, zato pustite tudi vsak korenček, ki zacveti, na gredici, ne pulite ga. Družina zahteva vsaj trileten kolobar, bolje pa se obnese gnojenje na istem mestu vsaka štiri leta.

Na ozek kolobar najbolj občutljiva je zagotovo družina lobodovk, po slovensko jim včasih kdo reče špinačnice. V to družino poleg špinače in blitve uvrščamo tudi pese, med njimi rdečo peso, v zadnjih letih pa se na vrtovih pojavljajo še druge rastline, ki jih gojimo kot špinačnice, to so vrtna loboda, kvinoja in jagodna špinača. Ne pozabite, da zahteva zelo širok kolobar, da bo dobro uspevala.

Še ena, nekoliko manj zahtevna družina so košarice. Vanjo uvrščamo solato, endivijo in radič, brez katerih ne znamo vrtnariti, še manj pa pripraviti dobrega obroka. Košarica je tudi regrat, ki ga nekateri še sejejo tudi na vrtu in črni koren skupaj z nekaterimi drugimi, še bolj redkimi koreni, njegovimi sorodniki. Na srečo niso zelo zahtevne, vendar je vsaj dvoleten kolobar zaželen, da se ne pojavljajo nepotrebna gnitja, propadanje rastlin vsako leto.

Ne smemo pozabiti še bučevk, kamor uvrščamo buče in bučke, kumarice, lubenice, melone in manj znane čajoto, grenko kumarico in spet še nekaj novih kumaric, ki jih poimenujejo z različnimi imeni. Zanje je značilno, da imajo rade gnojenje s hlevskim gnojem in organskimi gnojili. Kar se tiče kolobarja, pa zadošča triletni premor.

Večja botanična družina na našem vrtu so še lukovke, to so čebula, šalotka, česen in por, pa tudi zelišča, kot sta drobnjak in kitajski drobnjak. Družina zahteva vsaj trileten kolobar in sovraži gnojenje z organskimi gnojili, predvsem pa hlevskim gnojem.

Ob teh vrtninah je na vrtu vedno več novih vrtnin, ki sodijo v različne družine. Med njimi je letni in zimski portulak, ki sta med seboj sorodna, zato upoštevajmo vsaj trileten kolobar. Okra sodi med sleze in je v sorodu samo z ajbišem in vrtnimi hibiskusi. Tudi motovilec ni v sorodu z nobeno vrtino, je pa sorodnik baldrijana. Zagotovo je še kakšna, novejša vrtnina, ki verjetno ne sodi med sorodnice omenjenih vrtnin, zato je treba paziti le, da na isto mesto ne pride pogosteje kakor vsako tretje leto.

ZAKLJUČEK

Zapomnite si dvoje, brez dovolj širokega, pa tudi pisanega kolobarja bo težav zaradi vremenskih sprememb, zaradi vedno novih bolezni in škodljivcev vedno več. Kolobar je osnovna prilagoditev vsem vremenskim spremembam, o katerih toliko govorimo.

Kolobar tudi ni zdravilo. Pogosto rečemo, bom kolobaril, ko bodo nastale težave. Takrat je prepozno. Kolobarimo zato, da do težav ne bo prišlo.