Ravno v času velike suše, ko smo govorili, da bodo izpadi pridelkov veliki, je kmetom v slovenski Istri prekipelo. Luka Koper je namreč pod pretvezo, da je območje treba zaščititi pred morebitnimi poplavami, začela poglabljati ankaranski obrobni kanal ter umaknila zapornico, ki je zadrževala vodo za namakanje.

Vsakemu, tudi če ne živi na Obali, je jasno, da bo v kanal, ki je poglobljen na 2,5 metra pod morsko gladino, vdirala slana voda. To za rodovitno zemljo in kmetijsko pridelavo pomeni konec. Včasih je bilo slišati Primorce, ki so se borili za svojo zemljo, da bi bilo treba »žabarjem« speljati slano vodo v Ljubljano, da bi nehali teptati istrsko zemljo. Prav to je Luka Koper sedaj storila svojim sosedom, za katere – kot pravijo – sploh ni vedela, da obstajajo (in namakajo).

K sreči so tokrat na stran kmetov, pridelovalcev hrane, stopile lokalne skupnosti, ki so hitro in konkretno podprle njihove zahteve in pravice. Skupaj že razmišljajo tudi o odškodninskih zahtevkih za povzročeno škodo. Medtem pa je kmetijsko ministrstvo, od katerega bi kmetje pričakovali največ, našlo le t. i. kratkoročne in dolgoročne rešitve. Med slednjimi je celo izgradnja novega namakalnega sistema, h kateremu bodo – kot pravijo – pristopili takoj, ko bo to možno. Koliko časa traja izgradnja namakalnega sistema ob vsej (ne)potrebni birokraciji, vemo, zato pridelovalce njihove rešitve ne pomirjajo. Sploh zato, ker vodo za namakanje potrebujejo že danes oz. so jo že včeraj. Kapital je ponovno zmagal. Ob tem pa podaja roko še okoljevarstvenikom, ki se jim v zameno za svoj interes pozidave ponuja njive za habitate. O pridelavi hrani in povečanju samooskrbe ne govorijo.

VODE NA OBALI JE DOVOLJ, LE ZADRŽATI JO JE TREBA

Kar je bilo že narejeno, se sedaj načrtno uničuje. Istrska zemlja, ki je bila raj za pridelavo tržne zelenjave, je danes v asfaltu in pozidana. Kmetijska zemljišča, ki so sicer večinoma v lasti države, se prodajajo po nizki ceni ter preprodajajo naprej veliko dražje – za pozidavo. Pridelovalci in stroka na Obali se že desetletja borijo za ohranjanje kmetijskih zemljišč, žal več ali manj neuspešno. Tudi zdaj že upokojeni kmetijski svetovalci so vse svoje delavno obdobje govorili, da je vode na Obali dovolj, le zadržati jo je treba.

Torej: ni zemljišč ne vode, tudi mladih kmetov ni več, starejši pa počasi omagujejo. Zaradi pomanjkanja delovne sile je vsako leto manj pridelave. In potem je tukaj vse večji problem nizkih odkupnih cen, velik uvoz in celo zaustavitev prodaje. Tudi letos je prodaja zelenjave v primerjavi z lanskim letom upadla. Nižje so odkupne cene, ki pri določenih vrtninah ne pokrivajo stroškov pridelave. Že pri prvih spomladanskih pridelkih je prihajalo do akcijskih cen, na trgovskih policah pa so bili pridelki iz uvoza.

Ker za vse težave niso krivi le trgovci, se pridelovalci in odkupovalci (tudi zadruge) obtožujejo med seboj. Primorci so jezni na Dolenjce, Dolenjci na Gorenjce in Štajerce …, še posebej ko nekdo na majhnem slovenskem trgu viške proda pod ceno ter s tem zbija vrednost vsem ostalim. Precejšen kaos je tudi med maloprodajnim in veleprodajnimi cenami.

Vse to kaže, da stopnja samooskrbe z zelenjavo, ki je 33-odstotna, še dolgo ne bo nič višja. Potrebne so investicije, za investicije je potreben denar, predvsem pa pogoji ter ekonomika pridelave. Vsega tega pri zelenjavi žal manjka.