Kmetijske organizacije so opozorile na pomen pridelave slovenske hrane. Slovenski kmetje se dan na dan soočajo z visokimi stroški pridelave, nelojalno konkurenco cenejšega uvoza, obsežno birokracijo in številnimi socialnimi izzivi. Zato potrošnike pozivajo, naj pri nakupu hrane izberejo lokalno in tako podprejo slovenskega kmeta in slovensko kmetijstvo.

»Hrana je ključna za obstoj vsakega naroda. Slovenski kmetje in živilskopredelovalna industrija nam vsakodnevno zagotavljajo varno in kakovostno hrano. Kmetje niso le tisti, ki pridelujejo hrano, pač pa skrbijo za lepo deželo, zato kupujmo hrano slovenskega porekla,« je povedal predsednik Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije dr. Jože Podgoršek.

»Ko kupujemo hrano, se odločamo tudi o tem, ali bomo podprli slovenskega kmeta, ki skrbi za našo zemljo, ali za trgovca nekje daleč, ki mu ni mar, kaj pride na naš krožnik,« je dejal predsednik Sindikata kmetov Slovenije Anton Medved.

Ena največjih težav v kmetijstvu so visoki stroški pridelave, ki jih kmetje ne morejo pokriti z odkupnimi cenami, ki se oblikujejo v verigi.

Anton Medved: »Od hlebca kruha dobi kmet le 7 %, to je 20 centov, medtem ko si država vzame 25 centov. Kmet vedno dobi najmanj.«

VISOKI STROŠKI PRIDELAVE IN NIZKE ODKUPNE CENE

Alenka Marjetič Žnider z Zadružne zveze Slovenije je izpostavila ključni problem slovenskega kmeta, to so odkupne cene, ki ne pokrivajo stroškov pridelave. Kmetje se na trgu srečujejo z nizkimi cenami masovnega industrijskega kmetijstva tujih držav. Če kmetu ni zagotovljena odkupna cena, nima niti osnovne najnižje plače, kot jo imajo vsi drugi delavci v naši državi.

V letu 2025 so bili po izračunih Kmetijskega inštituta Slovenije stroški pridelave pšenice 249 evrov za tono, odkupne cene v času žetve pa so bile po podatkih Zadružne zveze Slovenije 200 evrov za tono krušne pšenice in 180 evrov za tono krmne pšenice. Kmetje so tako letos pri pridelavi pšenice ustvarili 354 evrov izgube na hektar, v zadnjih treh letih skupaj pa več kot 1100 evrov na hektar.

Tudi zaradi pomanjkanja kapacitet za skladiščenje slovenske pšenice pri kmetih in njihovih zadrugah se pšenica v pretežnem delu proda v času žetve, ko so tudi cene najnižje.

Odkupne cene krompirja so trenutno najnižje v zadnjem desetletju in pol nižje kot lani. Cene krompirja so v povprečju 17 centov za kilogram, kar je za 58 % manj kot lani.

Podobno je pri zelju in čebuli. Odkupna cena zelja trenutno znaša 0,30 evra/kg in je glede na lani pol nižja pri zelju za presno porabo, pri zelju za predelavo pa tudi do 58 % nižja. Odkupna cena čebule se je glede na lani znižala za 55–77 %.

Alenka Marjetič Žniderje omenila še tujo konkurenco oz. uvoz iz tretjih držav, v katerih je dovoljena uporaba zaščitnih sredstev, ki so v EU prepovedana. Tudi sicer je nabor zaščitnih sredstev, ki jih imajo na razpolago slovenski pridelovalci, bistveno manjši, kot je na voljo pridelovalcem na skupnem evropskem trgu.

POKLIC KMETA PREMALO CENJEN

»Kmet vloži v kmetovanje največ truda in znanja, dobi pa najmanj priznanja in finančne nagrade,« je povedala Eva Golob, predsednica Zveze slovenske podeželske mladine, in dodala, da je prihodnost slovenske hrane odvisna od podpore in spoštovanja tistim, ki jo pridelujejo.

Pomen kmetov in predvsem kmetic je poudarila Milena Benko z Zveze kmetic Slovenije. Kmetice pogosto prevzemajo delo v primarni pridelavi in v dopolnilnih dejavnostih ter ob tem usklajujejo družinske obveznost. Veliko kmetic še vedno skriva svoje stiske.

Sektor mleka je eden redkih, kjer slovenski kmetje trenutno lahko pokrivajo stroške prireje, vendar se na evropskem trgu že kaže zasičenost z mlekom ter nakazuje padanje cen. Slovenska odkupna cena mleka je trenutno 50 centov za liter.

V povprečju kmet za liter mleka prejme 33–37 % maloprodajne cene.

Kot je poudaril Rafael Novak iz Združenja kmečkih sirarjev Slovenije, so kmetje že od nekdaj izdelovali kakovostne mlečne izdelke in tako svežemu mleku dodali vrednost. »Odločitev za lokalne izdelke je za kupca prednost, saj lahko vedno ugotovi izvor živila in se seznani z načinom pridelave in predelave.«

TRAJNOSTNI PREHRANSKI SISTEM

Skrb za zdravje, kakovost hrane in trajnostno prihodnost je skupna odgovornost pridelovalcev, živilske industrije, potrošnikov, raziskovalcev, izobraževalcev in odločevalcev, je poudarila Nina Barbara Križnik z Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij pri GZS. Poudarila je tri sektorje, ki prispevajo k zdravju potrošnikov. Sektor brezalkoholnih pijač spodbuja porabo pijač z manj sladkorja, v pekarstvu zmanjšujejo dodatek soli, v mlekarstvu pa dodajanje sladkorja. Na zbornici so izdali Katalog živil izboljšane hranilne sestave, ki vsebujejo manj sladkorja, soli ali maščob oz. več vlaknin, vitaminov in mineralov.