Nizka stopnja samooskrbe z zelenjavo, v letu 2024 je bila okrog 35-odstotna, pomeni, da ogromno zelenjave prihaja iz uvoza, tako sveže kot predelane. Nizkocenovna zelenjava znižuje cene domačim pridelovalcem, ki so nekonkurenčni masovni proizvodnji v tujini. Kmetje obupujejo, zmanjšujejo pridelavo, mladih ni. Na trgovskih policah je vse manj slovenske zelenjave, še manj je slovenskih surovin v izdelkih že itak skromne živilskopredelovalne industrije.

V Sloveniji je več kot 90 % pridelave zelenjave na prostem in je povsem odvisna od vremenskih razmer. Brez namakanja ni pridelave zelenjave. Zato je treba zelenjadnice ob pomanjkanju padavin zalivati, če ne drugače, z vodo iz vodovoda, kar je za pridelovalce še večji strošek. Letos junija je bila ekstremna vročina in izrazita suša, ki sta rastlinam povzročila velik stres. Tudi v juliju je bilo pomanjkanje padavin in visoke temperature, kar je pomenilo slabšo rast in slabšo kakovost pridelka. Kljub temu je bila letina v vseh regijah podobna lanski ali celo nekoliko boljša.

Žal pa so se pridelovalci že od začetka sezone, tudi pri zgodnjih spomladanskih vrtninah, soočali z nizkimi cenami. Vsako leto jih dirigira uvoz nizkocenovnih pridelkov iz večjih zelenjadarskih držav EU, drugih evropskih držav in tudi iz drugih kontinentov. Bučk na primer je bilo v letu 2024 malo in so imele dobro ceno, čemur je sledila letošnja širitev pridelave. Bučk je bilo bistveno več, kar pa je pridelovalcem zelo znižalo ceno. Dodatno težavo je povzročil še uvoz in prodaja domačih bučk se je sredi najvišje sezone povsem ustavila. Ravno obratno je bilo pri kumarah. Pri krompirju je letos prava katastrofa – trenutna cena 20 centov za kilogram je ena najnižjih v zadnjih desetih letih.

CENA KROMPIRJA LETOS ZA POLOVICO NIŽJA OD LANSKE

V letu 2023 in 2024 smo krompirja pridelali okrog 70.000 ton. Poraba na prebivalca je nekaj manj kot 80 kilogramov. Samooskrba je okrog 40 % (pred 30 do 40 let smo imeli 80 do 90 % samooskrbe). Pridelovalci imajo iz leta v leto večje težave tako pri pridelavi kot pri prodaji in doseganju cen, ki bi pokrile vsaj osnovne stroške. Vse leto namreč prihaja na trgovske police krompir iz Egipta, Maroka, Francije, Nemčije in drugih držav.

Letos je bilo pri nas zaradi suše 60, ponekod tudi do 80 % manj krompirja. Nekatere evropske države so imele dobro letino. Njihovi viški so po dumpinških cenah začeli prihajati na naš trg. Cena slovenskega krompirja, ki bi se morala ob povprečnem hektarskem donosu 40 ton po hektarju gibati med 30 in 35 centi, je ob polovičnem pridelku dosegla manj kot 30 centov za kilogram. Oktobra je padla že na 20 centov za kilogram.

Za polovico in več je nižja cena čebule in zelja. Za kilogram zelja naj bi odkupovalci ponujali borih 18 centov. Kljub dobri letini bodo zelenjadarji ob takšnih cenah zagotovo imeli precejšnjo izgubo.

KUMARICE ZA PREDELAVO S PARACETAMOLOM

Številni pridelovalci zelenjave so se že pred leti zaradi nizkih odkupnih cen in vedno večjih pritiskov na cene s strani trgovcev usmerili v prodajo končnim kupcem na domu in na lokalnih tržnicah. Temu so prilagodili tudi pridelavo in iz nekaj vrst zelenjave prešli na veliko zelenjadnic v manjših količinah. Prav tako je že pred desetletji živilskopredelovalna industrija prekinila sodelovanje z domačimi pridelovalci. Surovine za predelavo je začela dobavljati po bistveno nižji ceni od drugod. Rdečo peso je dobavljala iz Poljske, kumarice za vlaganje iz Bosne in Srbije, papriko iz Makedonije. Zagotovo prihaja zelenjava tudi iz drugih kontinentov. Kot vemo, tudi iz Indije, od koder so prišle kumare za predelavo, v katerih je bil prisoten paracetamol.

Pogosto smo priča umiku kakšnega izdelka ali surovin zaradi vsebnosti nedovoljenih kemičnih sestavin. Prisotnost paracetamola v zelenjavi je prvi primer v EU. Inšpekcija Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) je v okviru rednega nadzora ob uvozu živil odkrila prisotnost zdravilne učinkovine paracetamol v vzorcu termično neobdelanih kumaric v ocetni kislini iz Indije. Uvozilo jih je podjetje Ahac in so bile namenjene nadaljnji predelavi. Gre za 15.200 kilogramov kumaric, ki so bile zadržane v skladišču uvoznika in bodo uničene. Rezultati analize so namreč pokazali prisotnost paracetamola v koncentraciji 28,6 mg/kg. Po do sedaj znanih podatkih naj bi paracetamol živilom dodajali v nekaterih afriških državah kot sredstvo za mehčanje živil, zlasti mesa.

»Eta Kamnik je v sezoni 2025 nabavila 65 % vseh surovin za izdelke Natureta od slovenskih dobaviteljev (vključene so rdeča pesa, repa, zelje, paradižnik, vse meso …), nadaljnjih 20 % surovin prihaja iz širše regije, v katero Eta všteva Bosno, Srbijo in Severno Makedonijo, kjer imamo že več kot 40 let dobavitelje kumaric, rdečih in belih paprik ter feferonov,« pove Ksenija Jankovič. Preostalih 15 % surovin kupujejo tam, kjer so te surovine doma oz. kjer so najboljše, olive na primer so iz Grčije, gorčica in beli fižol iz Kanade.

Istočasno je UVHVVR preventivno iz prodaje umaknila še delikatesne kumarice v kisu Droga in Spar. Proizvajalec je prav tako podjetje Ahac. Izdelke so umaknili zaradi preverjanja skladnosti živil glede morebitne prisotnosti kemijskih dejavnikov tveganja in so že bili v prodaji v trgovinah Mercator Cash and Carry, Jager, Tuš in Spar. Podjetje Ahac je slovensko družinsko podjetje iz Šentjurja, ustanovljeno leta 1991. V okviru svojih dejavnosti predeluje zelenjavne surovine v Središču ob Dravi, kjer je od Droge prevzela proizvodnjo vložnin in istoimensko blagovno znamko. Pod to na leto predelajo približno 1500 ton zelenjave, predvsem vložene paprike, rdečo peso, ajvar in druge priloge.

ZA PREDELOVALNO INDUSTRIJO V GLAVNEM LE ŠE RDEČA PESA

Na območju od Ormoža do Ptuja je bilo nekdaj veliko zelenjadarjev, ki so pridelovali papriko, rdečo peso in kumarice za vlaganje. Pridelovali so za takrat močno živilsko podjetje Droga Portorož, ki je imelo svojo enoto v Središču ob Dravi, in za še močnejšo Eto Kamnik. Zaradi bistveno nižjih cen so živilska podjetja začela surovine uvažati in čez noč je bilo prekinjeno sodelovanje z večino pridelovalcev.

Kmetijska zadruga Ptuj je pred letom 2005 za Eto Kamnik od kmetov odkupila od 500 do 1000 ton kumaric za vlaganje. Skorajda ni bilo domačije, ki ne bi imela njive, na kateri so rasle kumarice. Pobirala jih je vsa družina, tudi otroci med poletnimi počitnicami. Po letu 2005 domači pridelovalci niso več mogli konkurirati nizkim cenam kumaric iz Grčije, Španije in drugod. Pridelava za predelavo se je opustila. Kot nam je povedal direktor KZ Ptuj Borut Valenko, Eti Kamnik dobavljajo le še rdečo peso. Le-to so iz 700 do 800 ton pred leti zmanjšali na 250 do 300 ton. Trenutna odkupna cena je 17 centov za kilogram. Ob tem mora imeti pridelek minimalni kaliber, ustrezno vsebnost sladkorjev, barvo, kar pri vsaki dobavljeni pošiljki tudi preverijo z vzorčenjem. Za kakovosten in predvsem izenačen pridelek je nujno tudi namakanje.

Tudi na zelenjadarski kmetiji Igorja in Mire Kveder iz Voklega pri Šenčurju so pred dvema desetletjema pridelovali rdečo peso za živilsko industrijo Eta Kamnik. »V času prehoda iz tolarjev v evre se je odkupna cena tako znižala, da ni bilo mogoče pokriti niti osnovnih stroškov in sodelovanje smo prekinili,« je povedala Mira Kveder. Kvedrovi so poiskali nove prodajne poti, prodajajo na lokalni tržnici, in temu so prilagodili tudi celotno pridelavo. Čeprav je Eta Kamnik čez nekaj let želela, da bi zanjo spet pridelovali rdečo peso, se za to niso odločili zaradi prenizke odkupne cene.

NI DELAVCA, KI BI DELAL ZA NEKAJ CENTOV

Robert Golc s Kmetijsko-gozdarskega zavoda Kranj pravi, da danes na kmetijah ni delovne sile ali pa je predraga. Ni mladih, ki bi na hektarju ali več pridelovali zelenjavo za predelavo in za to dobili le nekaj centov za kilogram. Živilska industrija pa dobavlja surovino po bistveno nižjih cenah iz masovne proizvodnje drugih držav. Tudi če je kakovost domačih pridelkov boljša, je tako kot pri javnih naročilih, ko gre za prehrano otrok, ostarelih in bolnih, tudi pri odkupu zelenjave za predelovalno industrijo glavno merilo najnižja cena.

Eden redkih, ki je začel s pridelavo rdeče pese za Eto Kamnik, je Luka Krč s kmetije Rešet iz Huj pri Kranju. Letos je bila dobra letina in Eti Kamnik so prodali 400 ton rdeče pese, zato se že dogovarjajo za večjo količino v prihodnji sezoni. Razlog, da so se odločili za pridelavo rdeče pese za industrijo, je celotna strojna pridelava od setve do pobiranja. Na 120 hektarjih pridelujejo le kmetijske rastline, poleg žit tudi zelenjavo, kot je čebula, koleraba, zelena in druge, katerih obdelava je strojna, saj imajo na kmetiji zaposlene le strojnike.

MED 300 IZDELKI TRIJE IZ SLOVENSKIH SUROVIN

Koliko je resnično slovenskih surovin v bogati ponudbi znanih izdelkov Naturete, ki potrošnike še posebej nagovarjajo k nakupu, smo povprašali v Eto Kamnik. Kot nam je odgovorila Ksenija Jankovič, direktorica marketinga, so kisla repa in zelje ter vložena rdeča pesa v celoti (skupaj okoli dva tisoč ton) od slovenskih pridelovalcev iz okolice Kranja, Kamnika in Komende ter s Ptujskega polja. Rdeče pese je okoli 1300 ton, zelja 400 do 500 ton, preostanek je kisla repa. V podjetju nimajo lastnih kadi za kisanje, zato to delajo pridelovalci sami po njihovi recepturi. S pridelovalci imajo sklenjene letne pogodbe in se v času sezone sproti usklajujejo in dogovarjajo. V sezoni vlagajo sočasno rdečo peso in kumarice ter fileje paprike, konec poletja pa preidejo še na ajvar in pasteriziranje zelja.

Vsa zelenjava, ki jo odkupuje Eta Kamnik, zraste ob normalnih letinah na 40 do 45 hektarjih slovenske zemlje:

• 28 do 37 hektarjev je rdeče pese,

• 5 do 7,5 hektarja je repe za kisanje,

• 7 do 10 hektarjev je zelja za kisanje.

Povprečni hektarski donos rdeče pese je 35 do 45 ton, repe za kisanje 40 do 60 ton, zelja za kisanje pa 50 do 70 ton.

Kot še pravi Jankovičeva, si želijo domačih kumaric in druge zelenjave, a žal ne dobijo partnerja, ki bi se zavezal za dobavo potrebnih količin, kakovosti in po ceni, ki bi še omogočala konkurenčno predelavo. Zato imajo za kumare dolgoročne partnerje na severu Bosne, za papriko pa v Makedoniji in Srbiji. Še manj je domačih pridelkov iz ekološkega načina pridelave, čeprav imajo v prodajnem programu tudi nekaj ekoloških izdelkov – stročnice, grah ter kumarice in rdeča pesa. Razen rdeče pese vse uvozijo, večinoma iz Avstrije.

Prav tako želijo razvijati nove recepte in izdelke, katerih surovine bi zagotovili domači pridelovalci sadja in zelenjave. Ksenija Jankovič je omenila na primer slovenska jabolka za kis in za jabolčno marmelado s cimetom. Zavedajo se, da so njihove zahteve velikokrat previsoke za manjše predelovalce. Da Eta odpre proizvodno linijo, mora imeti na vhodni rampi 20 ton rdeče pese, na polju pa še dvakrat toliko pripravljene za pobiranje. Minimalna količina za vse, česar se lotijo, je pet ton. Poleg tega pa so tu še stroški potrebnih analiz in certifikatov, kar veliko manjših dobaviteljev odvrne od sodelovanja.