O pomenu lokalno pridelane in zdrave prehrane čivkajo vsi politiki. Že vrabci pa čivkajo, da imamo nemogoč sistem javnega naročanja z enim samim glavnim kriterijem: najnižja cena. Z najnižjo ceno pa dobimo tudi najmanj kakovostno hrano. Takšna je ponudba v trgovinah. In tako je stanje v naši še živeči živilskopredelovalni industriji. Domači pridelovalci ne morejo več konkurirati nizkocenovni uvoženi zelenjavi masovne pridelave iz drugih evropskih držav, izven EU in tudi od drugod.

Zanimivo je, da očiščenih listov glave uvožene solate, ki je v hladilniku preživela lahko celo več tednov, nočejo niti kokoši, vajene domače solate. Za potrošnika, ki mu je pomembna le cena, je očitno dovolj dobra, saj konča v njegovi nakupovalni košarici. Žal se nihče ne sprašuje, zakaj so uvožena živila obstojnejša? Pri skladiščenju zelenjave, ki jo čaka dolg transport do trgovske police, se dokazano uporabljajo posebne kemikalije in premazi. Le-ti upočasnijo gnitje, zorenje in rast plesni ter drugih bolezni. V ta namen uporabljajo voske in druge premaze, razne pline za nadzor zorenja, hladilne pline ali atmosfero z manj kisika. Tako je pridelek čim dlje obstojen.

Hladni del verige pomeni, da mora zelenjava potovati v hlajenih zabojnikih. V njih so natančno nadzorovani temperatura, vlaga in pretok zraka, vse to seveda upočasnjuje kvarjenje in ohranja svež videz pridelka. V tem primeru pridelke poberejo še nezrele in dozorevajo med dolgim transportom do cilja. Vse sadje in zelenjava je pobrano še pred tehnološko zrelostjo, zato je tudi manj kakovostno. Vemo, da je le pridelek, pobran v optimalni zrelosti, najbolj svež, okusen in naraven. A se seveda tudi hitro začne kvariti.

VEČJI NADZOR NAD DOMAČO KOT UVOŽENO ZELENJAVO

Dejstvo je, da imajo lokalni pridelki bistveno krajšo verigo in krajši transport, tudi naša pridelava je povsem drugačna. Zaradi majhnosti in nezainteresiranosti fitofarmacevtske industrije je pri nas registriranih bistveno manj kemičnih sredstev za varstvo rastlin. Poleg tega imamo večji in strožji nadzor nad domačo pridelavo kot nad vsem tistim, kar prihaja iz uvoza. Le tu in tam je kakšen pridelek iz uvoza umaknjen iz prodaje ali ne pride na trg, ker pristojni v okviru svojega uradnega nadzora ugotovijo neskladnosti pri njem. Koliko tisoče ton zelenjave in sadja gre mimo odvzema vzorcev na trgovske police ali v predelavo, pa ne ve nihče!?

Pred dnevi je bil iz prodaje umaknjen vzorec zelena (mungo) fižola s poreklom iz Tajske. V njem je bila ugotovljena presežna vrednost ostankov pesticida. To ni osamljen primer. Veliko jih je. A razen redkih afer, ki se jih oprimejo predvsem dnevni mediji, do splošne javnosti in potrošnikov ne pridejo in gredo tudi hitro v pozabo. Spomnimo zdaj že skoraj pozabljenih uvoženih kumaric za predelavo, ki so dokazano vsebovale zdravilo paracetamol. Paracetamol je zdravilo, ki ga uporabljamo za blaženje bolečin in zniževanje povišane telesne temperature in se tudi v nizkih koncentracijah nikakor ne bi smelo znajti v nobenem živilu.

Podjetje Ahac iz Šentjurja pa je uvažalo kumarice iz Indije že od konca leta 2024. Brskanje po spletu hitro ponudi podatek, da se paracetamol v afriških državah uporablja za mehčanje mesa in pri kuhanju stročnic, s čimer naj bi se zelo skrajšal čas kuhanja. Ugotovitve Urada za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin pa se pohvali le, da je to prvi primer v Evropi in da jim niti približno ni jasno, kako je snov prišla v živilo.

“12 UMAZANIH”

Po poročilu EFSA je v letu 2022 ugotovljeno, da je verjetnost preseganja mejnih vrednosti za ostanke pesticidov (MRL) pri proizvodih, uvoženih iz držav izven EU, približno štirikrat večjakot pri proizvodih, pridelanih znotraj EU. Neprofitna organizacija EWG (Environmental Working Group) od leta 2004 vsako leto objavi seznam neekoloških izdelkov, ki vsebujejo največ pesticidov. Ta seznam imenujejo Umazanih 12, pri katerih kar 95 % odvzetih vzorcev vsebuje pesticide. Lansko leto so se na vrh tega seznama uvrstile jagode, špinača, ohrovt, grozdje, breskve, hruške, nektarine, jabolka, paprika, češnje, borovnice in stročji fižol. Razlog več, da pri nakupu sadja in zelenjave ter izdelkov preverjamo poreklo in posegamo po domačih.

VIŠKI DRUGIH KONČAJO PRI NAS

Res je, da se nam ni treba bati lakote, vsaj dokler bodo meje med državami odprte. Nahraniti dva milijona ljudi ni noben problem. Problem je, da ne bomo prehransko suvereni, če bomo tako nadaljevali. Ne le, da na naš trg prihaja blago iz tretjih držav in drugih kontinentov, na naš trg prihajajo viški, ki se jih Francozi, Poljaki, Nemci in drugi znotraj EU, ki so sicer organizirani v organizacijah pridelovalcev, lahko zelo hitro in enostavno znebijo, lahko jih vržejo na kompost, v morje ali pa prodajo za zelo majhen denar nam – Slovencem.

In tako trgovci kupcem ponujajo blago po nižji ceni od dobave, ne le pridelkov iz uvoza, pogosto zaradi pritiskov nizkocenovnega blaga iz uvoza tudi domače pridelke. Cilj take cenovne politike je privabiti kupce, zavestno ali nezavedno pa s tem uničujejo domačo pridelavo. Resnično, a žalostno: ne delamo na tem, da si z zdravo hrano kupujemo zdravje, pač gremo v smer, da si z nezdravo hrano žagamo zdravje.