Reja konj hladnokrvnih pasem že dalj časa nima ekonomske računice, rejci ohranjajo črede zaradi tradicije, kulturne in naravne dediščine in predvsem iz ljubezni do teh plemenitih živali. Da se konji ohranjajo na kmetijah, se s tem strinja in se z njimi ukvarja vsa družina. Tako je tudi pri Lavričevih. Konji ne popasejo le njihove travnike in pašnike, pač pa tudi parcele drugih domačij v Travniški dolini, kjer so številni kmetijstvo opustili že pred leti in bi se sicer zemljišča že davno zarasla.

V južnem delu države med Notranjsko in Dolenjsko, odmaknjena od vsakodnevnega vrveža na planoti leži občina Loški Potok, ki sodi med najredkeje poseljena območja naše domovine. Obsega 135 km² površine, kjer prebiva približno 1800 prebivalcev. Skoraj 85 % občine pokrivajo gozdovi, zato spada med najbolj gozdnato področje države, kjer imajo svoj prostor tudi medvedi, volkovi, srnjad, jelenjad in celo ris. V Loškem Potoku je križišče, od koder je približno 12 kilometrov do treh večjih krajev in tudi sosednjih občin: Sodražice, Nove vasi in Starega trga pri Ložu. Občino sestavljata območji Loškega Potoka in Drage s skupaj 17 naselji, ki ležijo na nadmorski višini med 700 in 900 metri. Na nadmorski višini 730 metrov pa leži vas Travnik, ki je stisnjena ob kraško Travniško polje.

Družina Lavrič je bila vedno povezana s konji in življenjem na kmetiji, zato si Marko in Romana želita, da bodo mladi, ki že sodelujejo pri opravilih na kmetiji, nadaljevali njuno delo.

V južnem delu občine so gozdovi, prek katerih gozdne ceste vodijo do Dragarske doline, ki ima v zaledju obsežne gozdove Velike gore in Goteniškega Snežnika. Vse to območje je delovno področje revirnega gozdarja, našega gostitelja Marka Lavriča, ki je tudi dolgoleten in uspešen rejec konj slovenske hladnokrvne pasme.

NEKOČ GOVEDOREJSKA DANES KONJEREJSKA KMETIJA

Zgodovina kmetije Lavrič sega v leto 1950. Markov stari oče je z družino v Travniku zgradil hišo in postopno še hlev ter gospodarsko poslopje. Kmetovali so z nekaj hektarji njiv, travnikov in gozda. Na kmetiji so imeli govedo za prirejo mleka, ki so ga oddajali, in dva hladnokrvna konja. Stari oče se je ukvarjal s furmanstvom na območju kočevskih državnih gozdov. Večino lesa so z vozovi prevažali na železniško postajo Žlebič in kasneje na žago v Travniku. Kmetija se je počasi razvijala in širila.

Pri vseh kmečkih opravilih je že od otroštva sodeloval tudi Marko, zato se je po končani srednji gozdarski šoli v Postojni odločil za prevzem kmetije z nekaj goveda in toplokrvnih konj, katerih število so postopno povečevali. Leta 1997 so ogradili prve pašnike, na katerih se je paslo do deset krav dojilj s teleti in pet hladnokrvnih kobil z žrebeti. Leta 2009 so začeli tudi s haremskim pripustom kobil na pašnikih, od leta 2013 pa je kmetija tudi v ekološki kontroli.

Pred osmimi leti so se odločili, da rejo govedi opustijo in se preusmerijo le v rejo konj slovenske hladnokrvne pasme. Z dokupom kobil in žrebic so v nekaj letih povečali čredo in danes je na kmetiji 12 kobil z žrebeti, enoletne in dvoletne žrebice in državni žrebec SHL pasme. Skupno obdelujejo 42 hektarjev zemlje, pri čemer je 12 hektarjev gozda, 15 hektarjev kosnih travnikov ter 15 hektarjev pašnikov. Za potrebe proste reje so v letu 2022 zgradili še eno gospodarsko poslopje, veliko 150 m², kjer so pozimi kmetijski stroji in krma za živali. Lani pa je partner hčerke Veronike Štefan Lah, ki prav tako prihaja iz konjerejske kmetije, začel z rejo ovc jezersko-solčavskepasme, ki se pasejo na najbolj strmih pašnikih, ki so za konje manj primerni.

CENA ŽIVALI PADA

Nekoč so bila v dolini tudi polja, na katerih so domačini pridelovali krompir in žita za prodajo in za lastno porabo. Danes se na teh površinah pase živina ali pa jih kosijo rejci, ki se še ukvarjajo s kmetijstvom, nekateri imajo še nekaj glav govedi, drugi drobnico ali konje.

Konji so vse leto na pašnikih, tudi pozimi, saj imajo postavljeno leseno zavetišče, kjer se krmijo s senom in travno senažo. Kobile pripuščajo sezonsko, tako da je večina kobil v jesenskem času brejih in žrebijo od januarja do maja doma na kmetiji v ustreznih boksih, kjer imajo tudi video nadzor živali.

Večino živali prodajo kot plemenske živali za nadaljnjo rejo. Nekaj žrebic pustijo doma za obnovo črede. Mlade kobile pa učijo tudi za vožnjo v vpregi in jim tako nekoliko povišajo vrednost, pa tudi lažje jih je prodati. Žrebeta za zakol prodajo več znanim odkupovalcem, ki med drugim živali prodajajo tudi v Italijo.

V zadnjem času je padla cena tudi čistokrvnim in plemenskim živalim. Če je bila pred časom vozna mlada čistokrvna kobila vredna 2500 do 3500 evrov, sedaj zanjo ne dobiš več kot 2500 evrov. Za žrebeta za zakol je bila nedavno cena 3,40 evra za kilogram žive živali. TTrenutna cena je 2,50 do največ 2,80 evra za kilogram žive mase.

TEŽAVE Z ZVERMI IN DIVJADJO

Ker so okrog travnikov in pašnikov gozdovi, imajo rejci pogosto težave z divjadjo in zvermi. Srnjad in jelenjad se pogosto pase na njihovih travnikih in pašnikih. Pri tem popase najboljšo pašo, zveri pa pogosto mimo žic električnega pastirja zaidejo v pašnik in prestrašijo konje, ki se potem razbežijo v gozd in jih je treba iskati. Ovce je nujno vsak večer zapirati v hlev, ker zveri niti elektro ograja ne zadrži. »Nemalokrat smo ob pašnikih našli kadaver poginulega jelena, ki je bil plen volkov in si je z begom proti naselju hotel rešiti življenje,« pove Marko Lavrič. V času parjenja in bojev med jeleni pogosto prihaja do trganja trakov na začasnih pašnikih, ki so ograjeni, da se paša podaljša čim dlje v jesen.

V Loški dolini je klavnica, a nima ekološke linije, zato mesa ni mogoče prodati po višji ceni, ki velja za ekološko rejo. Tudi sicer je poraba žrebičkovega ali konjskega mesa pri nas zelo nizka, zato ga je težko prodati.