Skupna kmetijska politika 2023-2027 v okviru ukrepa IRP 19 Ekološko kmetovanje spodbuja kmetijska gospodarstva za izvajanje naravi prijaznega načina kmetovanja, ki prispeva k ohranjanju in izboljševanju biotske raznovrstnosti, ohranjanju virov pitne vode, rodovitnosti tal, kulturne kmetijske krajine in k varovanju okolja nasploh. Pomemben del kulturne krajine v slovenski Istri so kali ali puči, korita in vodni zbiralniki.

Pridelave kmetijskih rastlin, predvsem sadja in zelenjave, ni brez vode. Kali ali puči, korita in vodni zbiralniki so nema priča vseh naporov naših prednikov za zagotavljanje stalne dostopnosti vode v sicer suhi krajini kot je Slovenska Istra. Ekološki način kmetovanja kot ga podpira ukrep IRP 19 Ekološko kmetovanje ne zagotavlja le pridelave visoko kakovostne in varne hrane, z bogato prehransko vrednostjo in visoko vsebnostjo vitaminov, mineralov in antioksidantov, pač pa skrbi za zmanjšanje vseh oblik onesnaževanja. Način ekološkega kmetovanja presega minimalne zahteve za uporabo gnojil in fitofarmacevtskih sredstev.

KALI BLAŽIJO VPLIVE PODNEBNIH SPREMEMB

Kali ali puči, korita in vodni zbiralniki so neprecenljivi tudi iz vidika naravne dediščine. Omogočajo preživetje številnim vrstam dvoživk, kačjih pastirjev, hroščev, plazilcev, kolobarnikov in vodnih rastlin. V njih se lahko odžejajo tudi ptice in druge prostoživeče živali. Poleg tega pa kali pripomorejo tudi k blaženju mikroklime in s tem k zmanjšanju vpliva podnebnih sprememb. Nudijo nam tudi priložnost za spoznavanje bitij, s katerimi si delimo dom – naših dvoživk in njihovih oglašanj, pa tudi drobnih, za kale nepogrešljivih žuželk, kot so hrbtoplovke, vodni drsalci in vodni hrošči.

Zavod RS za varstvo narave bo v okviru projekta LIFE-IP NATURA.SI na območju Slovenske Istre izvajal nekatere ureditve kalov in korit: vzpostavili bodo nekaj novih kalov, obnovili nekaj korit in na njih uredili prehode za dvoživke ter odstranili invazivne tujerodne vrste. Vsi lastniki zemljišč in kmetje, ki s takimi površinami gospodarijo bodo o tem predhodno obveščeni, saj bodo izlove rib izvajali le v soglasju z njimi.  

Pomen istrskih kalov se je po napeljavi vodovoda precej zmanjšal. Marsikje so se začeli zaraščati ali zasipavati, ponekod pa so postali odlagališče odpadkov in zelenega odreza. Ogroža jih tudi neprimerna raba, torej izsuševanje in zasičenost s hranili, minerali ter strupenimi snovmi iz pesticidov, ki se v kale spirajo iz okoliških obdelovalnih površin. V nekatere so ljudje začeli vnašati invazivne tujerodne vrste rib, želv in rastlin. Ti na prvi pogled predstavljajo lep okras ali popestritev, v resnici pa popolnoma spremenijo življenjske razmere v kalu. Tak kal postane neprimeren za številna živa bitja, ki bi ga sicer imela za svoj dom.

ZLATE RIBICE IN KOI RIBE NE SPADAJO V KALE

Najpogosteje ljudje v istrske kale vnesejo zlate ribice in koi ribe, ki izvirajo iz Kitajske. So dolgožive in se hitro namnožijo. Kot za ostale krapovce – družina, kamor te ribe spadajo –  je zanje značilno, da brskajo po dnu ter s tem stalno dvigujejo mulj in v njem raztopljene snovi. Zato je voda veliko bolj kalna, kot sicer. Zlate ribice so vsejede in imajo velik apetit. Pojedo večino vodnih rastlin in živali, vključno z jajci, ličinkami ali odraslimi osebki ogroženih ter zavarovanih vrst dvoživk in kačjih pastirjev.

Pomanjkanje vodnih rastlin tudi pomeni, da ostalim živalim primanjkuje primernih zatočišč in skrivališč. Zato imajo zmanjšane možnosti za preživetje, saj so veliko bolj izpostavljeni tudi drugim plenilcem. Poleg tega dvoživka pupek nujno potrebuje vodne rastline pri razmnoževanju, saj jajca zavija v liste rastlin.  

Ribe in druge umetno vnesene vrste močno znižajo samočistilno sposobnost kala zaradi porušitve naravnega ravnovesja. Večja prisotnost snovi v vodi in odsotnost nevretenčarjev, ki se prehranjujejo z algami, povzroči prekomerno namnožitev alg v vodi. To dodatno negativno vpliva na videz kala. Prekomerna razrast zelenih alg in kalnost vode zaradi stalnega dvigovanja mulja preprečujeta fotosintezo v globljih delih kala. Obenem pa se kisik porablja za razgradnjo odmrlih alg ter ostalih organskih snovi v vodi. Posledično prihaja na dnu kala do pomanjkanja kisika, s tem pa tudi do neprijetnih vonjav. Zlate ribice in drugi krapovci so izjemno odporni na organsko onesnaženje in pomanjkanje kisika, tako da jih take razmere prizadenejo veliko manj kot naravne prebivalce kalov. Zanje torej ne velja splošno prepričanje, da so ribe pokazatelj čiste vode.

Ribe, želve in druge domače živali naj ostanejo v naši oskrbi. V kolikor bi jih spuščali v naravo, bi to ogrožalo njihovo življenje in povzročilo veliko ekološko škodo v naravi. V kolikor zanje ne morete skrbeti, jih oddajte v ustrezno zavetišče, poiščite jim drugega oskrbnika ali pa se obrnite na pristojne veterinarske službe oziroma Zavod RS za varstvo narave.

Obenem opozarjamo še na eno napačno prepričanje, povezano z ribami v kalih: ribe niso naš zaveznik v boju proti komarjem. Naseljene ribe iz kala izlovijo in odženejo najpomembnejše plenilce ličink komarjev – dvoživke, vodne hrošče, vodne drsalce, hrbtoplovke… Porušena naravna dinamika v kalu tako tudi direktno prizadene človeka, saj se lahko nekatere vrste komarjev nenadzorovano namnožijo.

TUJERODNE ŽELVE OGROŽAJO DOMORODNE

V nekaterih kalih že srečamo tudi tujerodne vrste želv. Najpogosteje se v naravi znajdejo, ker se jih njihovi lastniki naveličajo ali obupajo nad zahtevnostjo njihove oskrbe. V nekaj letih namreč iz drobne želvice zrase tudi preko 30 cm dolga žival, ki ji je potrebno vodo menjati tudi večkrat dnevno. Želve živijo tudi preko 30 let, tako da je nujen dober premislek, preden si jo omislimo kot hišnega ljubljenčka. Bomo res lahko zanjo poskrbeli vse njeno življenje? Pomemben je tudi podatek, da so želve skoraj praviloma okužene s salmonelo, pogosto pa tudi z drugimi povzročitelji bolezni. V kolikor jo izpustimo v naravi, lahko te bolezni napadejo naše domorodne vrste, na primer želvo močvirsko sklednico. Le-to tujerodne želve pogosto izrinejo, ker je bolj plašna, manj agresivna in pogosto nekoliko manjša. Prodaja nekaterih vrst želv je v Evropski uniji prepovedana.

Zavod RS za varstvo narave poziva vse vaščane, da se vzdržijo vnosa kakršnihkoli živali v istrske kale in jih s tem ohranimo zdrave, tako da se bomo mi in naši potomci sprehajali ob slikovitih vodnih biserih, polnih življenja, namesto ob osiromašenih blatnih brozgah z ribami in komarji. Dokažimo prednikom, ki so za kale redno skrbeli, da znamo tudi mi živeti z naravo in poskrbimo za kale brez rib in tujerodnih želv! Prepustimo jih vrstam dvoživk, ki sicer v suhi istrski krajini ne bi preživele. Na svoji selitveni poti morajo že tako prehoditi dolge razdalje, na katerih jim pretijo številne grožnje, kot so povozi na cestah in izpostavljenost plenilcem, njihovim ličinkam pa poleg vnosa rib škodi predvsem neprimerna raba kala (izsuševanje, urbanizacija, zasipavanje, onesnaževanje s hranili ali odpadki in podobno).

Vir: Jana Laganis in Anna Jerman iz Zavoda RS za varstvo narave