Skupna kmetijska politika 2023-2027 v okviru IRP 19 Ekološko kmetovanje podpira prijazni način kmetovanja, ki velik poudarek daje prav rodovitnosti tal.

Ko govorimo o tem, koliko je “dober” pridelek, skoraj vedno govorimo samo o eni številki: tonah na hektar. Višja kot je ta številka, bolj imamo občutek, da sistem deluje in da smo kot kmetje ali kot družba uspešni. Toda tla niso stroj, ki bi imel en sam merilnik uspešnosti. Tla so živ sistem, v katerem se hkrati dogajajo fizikalni, kemični in biološki procesi. Če merimo samo izhod v obliki zrna, ne merimo pa stanja samega sistema, potem zelo hitro spregledamo, kdaj smo že čez naravno mejo, navajata Andrej Šuvak, specialist za področje ekološkega kmetovanja in Sergeja Lešnik, terenska kmetijska svetovalka – pripravnica oba iz Kmetijsko gozdarskega zavoda Maribor.

Zemljo, na kateri se prideluje hrane moramo ohraniti  zdravo, da bodo na njej pridelovali hrano tudi naslednji rodovi. Zato naravna meja pridelkov ni  ena sama številka, ki bi veljala za vse njive, vse sorte in vsa leta. Odvisna je od tipa tal, podnebja, količine padavin, globine profila, vsebnosti organske snovi in biološke aktivnosti. Toda kljub temu ima zelo jasno definicijo. Naravna meja je tam, kjer lahko vzdržujemo pridelek, ne da bi se ob tem dolgoročno slabšalo stanje tal. To pomeni, da organska snov ne pada, da se struktura tal ne poslabšuje, da zbitost ne narašča, da mikrobiom ne propada in da je pridelek stabilen tudi v slabših letih. Zato se spodbuja naravi prijazen način kmetovanja, ekološki način.

IRP 19 Ekološko kmetovanje zagotavlja pridelavo visoko kakovostne in varne hrane ob hkratnem kar največjem možnem zmanjšanju vseh oblik onesnaževanja.

NAPAČNO MERJENJE NARAVNE MEJE PRIDELKOV

Težava je v tem, da to naravno mejo pridelkov danes skoraj povsod merimo napačno. Merimo jo s tem, koliko lahko še iztisnemo iz sistema v najboljšem letu. Če pridelek še raste, si rečemo, da meja še ni dosežena. Toda sistem lahko še leta daje vedno več, medtem pa izgublja sposobnost, da to počne tudi jutri. To je enaka logika, kot če bi vozili avto brez olja in si rekli, da je vse v redu, dokler motor še teče. V resnici se naravna meja pokaže veliko prej, kot to vidimo v tonah na hektar. Prvi znaki so fizikalni. Tla začnejo izgubljati strukturo. Agregati se razbijajo, pore se zapirajo, infiltracija vode se slabša. Ob enakih padavinah se pojavlja več stoječe vode ali več površinskega odtoka. Korenine postajajo plitvejše, bolj razpotegnjene po površini in manj segajo v globino.

KO TLA NISO VEČ ŽIV EKOSISTEM

To pomeni, da rastline postajajo bolj občutljive na sušo in bolj odvisne od namakanja ali natančnega časa padavin. Drugi znaki so biološki. Zmanjšuje se število deževnikov in drugih talnih organizmov. Mikrobna aktivnost upada. Simbioze med rastlinami in mikoriznimi glivami postajajo šibkejše. Hranila, zlasti fosfor in mikroelementi, postajajo manj dostopni brez dodatkov v obliki gnojil ali listnih aplikacij. Tla se vse bolj obnašajo kot kemični medij, ne kot živ ekosistem. Tretji znaki so kemični. Organska snov v tleh počasi pada. pH postaja nestabilen. Povečuje se vezava fosforja v netopne oblike. Dušik se vse hitreje izgublja z izpiranjem ali denitrifikacijo. Za enak pridelek potrebujemo vedno več vložkov. Četrti znaki so agronomski. Vsako dodatno gnojenje ali škropljenje prinese manj dodatnega pridelka kot prej. Razlike med dobrimi in slabimi leti se povečujejo. V dobrem letu še nekako dosežemo želeni pridelek, v slabem letu pa pridelek katastrofalno pade. To pomeni, da sistem izgublja odpornost in elastičnost.

STABILEN SISITEM JE NARAVNA MEJA

Naravna meja torej ni tam, kjer dosežemo najvišjo številko v najboljšem letu. Naravna meja je tam, kjer sistem še deluje stabilno, kjer se tla obnavljajo in kjer je pridelek zmeren, a zanesljiv. To je točka, kjer lahko kmet vsako leto doseže podoben rezultat brez nenehnega povečevanja vložkov in brez strahu, da ga bo eno slabo leto finančno pokopalo. Težava sodobnega kmetijstva je v tem, da to mejo sistematično presegamo. To ne počnemo zato, ker bi bili kmetje neumni ali pohlepni, ampak zato, ker je sistem nastavljen tako, da nagrajuje kratkoročni maksimum in kaznuje dolgoročno stabilnost. Krediti, pogodbe in cene hrane so vezani na količino pridelka, ne na stanje tal. Če kmet zmanjša intenzivnost in pridelek, da bi ohranil tla, je finančno “kaznovan”. Če poveča intenzivnost in iztisne maksimum, je kratkoročno nagrajen. S tem ustvarjamo nevarno iluzijo napredka. Vidimo vedno višje pridelke, ne vidimo pa, da tla izgubljajo svojo notranjo nosilnost.

KRATKOROČNI MAKSIMUM ZA DOLGOROČNO STABILNOST

Ko se sistem sesuje, se to ne zgodi postopoma in predvidljivo, ampak nenadoma. Nekaj let je še vse v redu, potem pa pride zaporedje suš, bolezni ali ekstremnih vremenskih dogodkov in pridelek pade bistveno bolj, kot bi padel v bolj zdravem sistemu. Zato je ključna napaka, da naravno mejo pridelkov merimo v tonah na hektar. Prava merila so drugje. Prava merila so trend organske snovi v tleh, stabilnost strukture, biološka aktivnost, sposobnost zadrževanja vode in stabilnost pridelka med leti. Če ti kazalniki padajo, potem je sistem že čez mejo, tudi če pridelek še raste. Naravna meja pridelkov je torej točka, kjer lahko kmetuješ danes, ne da bi s tem zmanjšal možnosti za kmetovanje jutri. To je meja, ki je ne določa genetika sorte ali količina gnojila, ampak nosilnost tal kot živega sistema. Dokler tega ne bomo začeli meriti in upoštevati, bomo še naprej zamenjevali kratkoročni maksimum za dolgoročno stabilnost in se čudili, zakaj tla iz leta v leto dajejo manj, kljub temu da vlagamo vanje vedno več.