Ekološko poljedelstvo je način pridelave hrane, ki temelji na naravnih postopkih in spoštovanju okolja, brezumetnih gnojil in pesticidov, brez  gensko spremenjenih organizmov, za varovanje narave in biotske raznovrstnosti z ohranjanjem tal, vode ter živali in rastlin. V okviru SKP 2023-2027 je ekološko poljedelstvo podprto v okviru IRP 19 Ekološko kmetijstvo in številni drugi ukrepi.

Kot navaja Andrej Šuvak, specialist za področje ekološkega kmetovanja pri Kmetijsko gozdarskem zavodu Maribor je pomlad je za ekološke pridelovalce okopavin eden najbolj odločilnih delov leta. Takrat se namreč seštevajo učinki kolobarja, gnojenja, priprave tal in pravočasnih mehanskih ukrepov, ki bodo v veliki meri določili, ali bo njiva poleti čista ali pa bo boj s pleveli in pomanjkanjem hranil postal vsakodnevna rutina. Okopavine, kot so oljne buče, sončnice, krompir, koruza za zrnje ali silažo ter krmne okopavine, so v ekološkem sistemu gospodarsko zanimive, a hkrati med najbolj zahtevnimi kulturami.

V okviru skupne kmetijske politike 2023-2027 je vzdrževanje lokalnih sort v ekološkem poljedelstvu podprto v ukrepu IRP 34 Ohranjanje, trajnostna raba in razvoj genskih virov v kmetijstvu.

Uspešna pridelava se začne s kakovostno pripravo tal. Cilj je drobljiva, a stabilna setvena plast, ki omogoča enakomeren vznik in poznejše natančno okopavanje. Zbitost tal je eden največjih skritih sovražnikov okopavin, saj omejuje razvoj korenin in zmanjšuje učinkovitost mehanskih ukrepov. Pri krompirju ima dodatno vlogo oblikovanje grebenov, ki poleg izboljšanega zračnega režima omogočajo poznejše osipavanje in hkrati delujejo kot pomemben element zatiranja plevelov.

Uspešna ekološka pridelava okopavin je zato vedno rezultat več medsebojno povezanih odločitev.

OSKRBA S HRANILI POVEZANA S KOLOBARJEM

V ekološki pridelavi je oskrba s hranili tesno povezana s kolobarjem. Okopavine so praviloma hranilno zahtevne, zato je smiselno, da v zaporedju sledijo metuljnicam ali deteljno-travnim mešanicam, kjer se v tleh nabere dušik in organska snov. V praksi se organska gnojila, kot so hlevski gnoj ali kompost, pogosto umeščajo prav pred okopavine. Dobro uležan gnoj izboljšuje strukturo tal in zagotavlja postopno sproščanje hranil, vendar je pomembno, da je brez kaljivih plevelnih semen. Analiza tal in spremljanje pH vrednosti sta nujna, saj ustrezna kislinsko-bazična uravnoteženost močno vpliva na dostopnost hranil in delovanje talnih mikroorganizmov. Pravila ekološke pridelave v EU poudarjajo, da mora gnojenje temeljiti na ohranjanju rodovitnosti tal, biološki aktivnosti in ustreznem kolobarjenju.

Ukrep IRP 27 Biotično varstvo rastlin je namenjena zmanjšani uporabi kemičnih fitofarmacevtskih sredstev in s spodbujanjem nadstandardnih praks varstva rastlin pred škodljivimi organizmi prispeva k varovanju vodnih virov in tal.

ZATIRANJE PLEVELOV

Najzahtevnejši del pridelave okopavin v ekološkem kmetovanju je zatiranje plevelov. Ker kemična sredstva niso dovoljena, ima preventivni pristop še večjo težo. Čist semenski material, primeren predposevek, dobra priprava tal in pravočasni roki setve lahko že sami po sebi pomembno zmanjšajo pritisk plevelov. Kjer je smiselno, se lahko uporabi tudi t. i. slepa setev, s katero spodbudimo vznik plevelov in jih nato mehansko uničimo še pred setvijo glavne kulture. Ključnega pomena, še posebej pri bučah, je vsaj enkratni prehod z brano pred setvijo za zatiranje na novo vzniklega plevela.

Priprava tal, umeščanje gnojenja v kolobar, izbor sort, pravočasni mehanski ukrepi in razumevanje talnih procesov skupaj tvorijo sistem, v katerem ni bližnjic. Prav v tem pa je tudi prednost: dobro zasnovana tehnologija omogoča stabilen pridelek brez kemičnih sredstev in dolgoročno ohranja rodovitnost tal.

Mehanski ukrepi so pri okopavinah temelj celotne strategije. Ključno je, da so posegi pravočasni in usmerjeni v zelo mlade plevele, ko so ti najbolj občutljivi. Učinkovitost okopavanja je močno odvisna od vlažnosti tal in vremenskih razmer po posegu. Če sledi daljše suho obdobje, je uničenje plevelov bistveno uspešnejše kot ob napovedanem dežju, ko se lahko izruvane rastline znova ukoreninijo. Pri krompirju ima posebno vlogo osipavanje, ki poleg zaščite gomoljev pred svetlobo deluje tudi kot močan plevelni ukrep. V praksi se pogosto uporablja zaporedje zgodnjega brananja ali česanja, nato osipavanje in po potrebi še eno ali dve okopavanji.

RAZMISLEK O ZAPOREDJU KULTUR

V zadnjih letih se vse več pozornosti namenja tudi alelopatskim učinkom predposevkov. Ostanki nekaterih rastlin, na primer rži, sončnice ali sirka, lahko zavirajo kalitev naslednjih posevkov, če časovni presledek ni dovolj dolg ali če so tla obdelana le plitvo. Po drugi strani metuljnice in deteljno-travne mešanice pogosto ustvarjajo ugodnejše razmere za naslednje kulture.

Metuljnice v predposevku lahko prihranijo kakšen evro pri dokupu gnojil, saj nam lahko detelja v prezimnem posevku veže iz zraka okoli 40 kg dušika, ki se kasneje sprosti v tleh (npr. povprečni pridelek buč odvzame iz tal 200 kg N/ha, 420 kg K2 O /ha, 48 kg P2 O5 /ha, 282 kg CaO/ha in 43 kg MgO/ha). Tudi ti pojavi so pomemben del spomladanskega razmisleka o zaporedju kultur. Na koncu pa ne pozabit, da je apnenje osnovni ukrep pri nevtraliziranju kislosti tal in omogočanju dostopnosti hranil rastlinam. Najbolj primeren pH na njivskih površinah je rahlo kisel okoli 6,5.