12 kmetijskih stanovskih organizacij je o viziji slovenskega kmetijstva vprašalo osem političnih strank, ki jim javnomnenjske ankete kažejo najboljše rezultate pred prihajajočimi volitvami. Vse so se zavezale, da bodo kmetijstvo obravnavale kot eno od prioritet.

Javna tribuna je potekala v organizaciji 12 kmetijskih organizacij – Zadružne zveze Slovenije, Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, Čebelarske zveze Slovenije, Sindikata kmetov Slovenije, Združenja slovenske kmečke iniciative, Društva slovenski kmet, Zveze slovenske podeželske mladine, Zveze lastnikov gozdov Slovenije, Zveze društev ekoloških kmetov Slovenije, Združenja gorskih in hribovskih kmetov, Zveze društev rejcev drobnice Slovenije in Zveze kmetic Slovenije. Usmeritve, v katere bi vodili kmetijstvo, če bodo sodelovali v prihodnji vladi, je predstavilo osem političnih strank in koalicij: Slovenska demokratska stranka (SDS), koalicija Nova Slovenija (NSi), Slovenska ljudska stranka (SLS) in Fokus Marka Lotriča, koalicija Levica in Vesna – zelena stranka, Demokrati, Gibanje Svoboda, Piratska stranka, Resnica in Socialni demokrati.

Vprašanja so se nanašala na ključne aktualne izzive ter strateško prihodnost slovenskega kmetijstva. Obravnavala so vpliv trgovinskih sporazumov EU z Mercosurjem na konkurenčnost domačih pridelovalcev. Menijo, da sporazum ni dober za slovensko kmetijstvo in da je bila slovenska politika pri tem preveč pasivna.

Ključno je jasno označevanje slovenskega porekla in ozaveščanje potrošnikov, da se odločijo za nakup kakovostnih in zdravih slovenskih pridelkov in izdelkov, kar obenem omogoča preživetje slovenskemu kmetu.

ŽIVINOREJA JE GLAVNA PANOGA

Glede ukrepov za preprečevanje in obvladovanje nalezljivih bolezni v živinoreji, kot sta bolezen modrikastega jezika in prašičje kuge, ter reševanje spornih določil zakonodaje s področja zaščite živali, ki je še na ustavnem sodišču, so zagovarjali, da je treba zaščititi glavno kmetijsko panogo, živinorejo. Matjaž Papež, Resnica,je dejal, da mora biti cepivo, če je cepljenje obvezno, preverjeno, strošek cepljenja pa mora kriti država. V primeru izbruha bolezni morajo hitro reagirati pristojne državne institucije, civilna zaščita in kmetje. Franci Rokavec, NSi, SLS in Fokus,zaradi slabe izkušnje pri pojavu modrikastega jezika meni, da bi država morala imeti proračunski rezervni sklad za primere povračil škode, ki jo utrpijo rejci pri izbruhu bolezni.

Govorili so o tem, da so vse novosti glede baterijske reje in kastracije upravičene, vse pa mora biti finančno podprto. V prihodnje si bodo vsi prizadevali, da bodo pri vseh tovrstnih spremembah vključili kmete, potreben je dialog s pridelovalci in rejci. So za prilagajanje standardov reje, vendar postopoma in v dialogu stroke s kmeti. Martina Strniša, SD, je povedala: »Odgovorna in trajnostna živinoreja naj bo prihodnost in ne grožnja.«

ZA PREŽIVETJE DRUŽINSKIH KMETIJ

Odgovarjali so na vprašanje, kako zagotoviti ekonomsko vzdržnost kmetij, še zlasti ob zmanjševanju evropskih sredstev za kmetijstvu po letu 2027. Pa tudi, kako izboljšati socialni položaj kmetov in povečati interes, da bodo mladi prevzemali kmetije in bodo družinske kmetije preživele, tudi majhne in srednje velike, še zlasti na hribovitih in gorskih območjih. Strinjali so se, da je treba preprečiti pozidave najboljših kmetijskih zemljišč in jih bolj obvarovati ter učinkoviteje upravljati z divjimi živalmi in zvermi, predvsem so omenili preštevilne šakale in medvede.

Sredstev bo manj, zato bo treba povezati sredstva za kmetijstvo in kohezijska sredstva, predvsem pa bolj podpreti srednje in majhne kmetije. Mladi se ne bodo odločali za kmetijstvo, dokler dohodkovno ne bodo mogli preživeti.Vid Bukovec, Pirati, zagovarja novo reformokatastrskega dohodka, da kmet ne bo več kaznovan pri socialnih transferjih.Tomaž Lisec, SDS, pravi, da je treba kljub zmanjševanju sredstev za kmetijstvo poiskati sredstva za kmetije na OMD, pa naj bo to kot turistična taksa ali kako drugače.

Vzpostaviti je treba večje zaščitne mehanizme, uvesti strožji nadzor uvoza in s tem zaščititi domačo proizvodnjo.

VEČ LOKALNE HRANE V JAVNIH ZAVODIH

V zadnjem delu so bila vprašanja usmerjena v krepitev prehranske varnosti in odpornosti države, povečanje deleža slovenske hrane v javnih zavodih, izboljšanje označevanja porekla in sledljivosti ter povezovanje kmetov in predelovalne industrije z namenom krepitve celotne prehranske verige in večje dodane vrednosti domače pridelave. Uroš Macerl, Levica in Vesna, je povedal, da bi javna naročila za več šol lahko izvajala občina in tako znižala stroške ter povečala nabavo lokalnih živil. Mateja Čalušić, Gibanje Svoboda, se je pohvalila s projektom regijskih prehranskih verig in podpisom sporazuma z vojsko. S poenostavljeno digitalno platformo naj bi obseg lokalne hrane v javnih zavodih povečali za 30 odstotkov. Rok Roblek, Demokrati, je poudaril, da je treba izvajati izotopske analize, da se ne bi dogajalo, da zamrznjeno meso odmrznemo in prodamo kot sveže, prirejeno v Sloveniji.

Prav tako so se politične stranke zavezale, da bodo prenovile učne programe v osnovnih šolah, tako da bo kmetijstvo predstavljeno z vsemi pozitivnimi funkcijami. Ob uvedbi davka na nepremičnine pa bodo kmetijska zemljišča, gozdovi in objekti, namenjeni pridelavi hrane, izvzeti iz obdavčitve.

Javna tribuna je znova pokazala, da kmetijstvo ostaja strateško področje razvoja države. Zaveze, podane pred predstavniki kmetijskih organizacij in širšo javnostjo, bodo čez leto dni ponovno predmet presoje – z jasnim ciljem: zagotoviti dolgoročno stabilno, konkurenčno in trajnostno slovensko kmetijstvo.

ODGOVORI – OBETAVNA MELODIJA ZA KMETE

Zaključne misli je podal Silvan Peršolja, dolgoletni direktor zadružne Kleti Brda in vinogradnik, ki je na tej javni tribuni srečal številne, ki jih srečuje že od osamosvojitve. Srečal pa je tudi nekaj mladih kmetov, kar dokazuje, da je v ognjišču slovenskega kmetijstva še nekaj žerjavice, ki daje upanje. »Današnji odgovori politikov so zveneli spodbudno – kot obetavna melodija za moja ušesa in ušesa slovenskih kmetov. Takšne besede smo že slišali, zato ne pozabite, kar ste danes povedali.« Še večjega optimizma se spomni iz časov vstopa v EU in obdobja finančne krize, ko so velika gospodarska podjetja nagovarjala delavce, naj ostanejo doma tisti, ki imajo košček zemlje, na kateri si bodo lahko pridelali hrano in živeli.

Danes tega ni mogoče reči, danes kmetje ne živijo, pač pa se borijo, da preživijo. »Začetne romantike o tem, kaj nam bo prinesel Bruselj, ni več. Danes vemo, da smo na marsikaterem področju bolj papeški od papeža, a vseeno je Slovenija bolj zelena kot večina drugih držav EU. Imamo majhne in velike kmetije, polkmetije, mešane in profesionalne kmetije, pa tudi številne institucije.«

Peršolja je iz svojih izkušenj povedal, da je slovenski proizvod težko prodati izven naših meja, doma pa premalo posegamo po domačih pridelkih. »Politika si mora kot najvišji cilj zastaviti, da bo ob koncu mandata vsaj toliko kmetov, kot jih je zdaj, ali pa še več. Ključno je prebuditi zavest, da se najprej poseže po domačem mesu in drugi kakovostni slovenski hrani. Regulativni mehanizmi niso dovolj, vzpodbuditi je treba željo in prepričanje, da je zločin, če posežemo po egiptovskem krompirju ali po argentinskem mesu, ko imamo svoje pridelke.«