Pridelavo lokalnih sort zelenjave podpira skupna kmetijska politika v okviru IRP 42 Lokalne sorte, ki so pogosto bolj primerne za ekološko pridelavo. Ena takih sort zelenjadnic je čebula Ptujska rdeča oz. Ptujski lük, ki ima status zaščitene označbe porekla (ZOP).

Lokalne sorte zelenjadnic, tudi stare, domače ali ohranjevalne sorte so tiste, ki so se razvile ali ohranile na določenem območju Slovenije in so prilagojene lokalnim razmeram, tako podnebju, tlom in načinu pridelave. Pogosto imajo boljši okus, večjo odpornost in genetsko raznolikost.

Namen IRP 42 Lokalne sorte je ohranjanja genskih virov in spodbuditi kmetijska gospodarstva k pridelavi lokalnih (avtohtonih in tradicionalnih) sort, ki jim grozi genska erozija.

Ptujska rdeča je ena najbolj znanih in cenjenih slovenskih avtohtonih sort. Prepoznavna je po svoji značilni rdečkasto vijoličasti barvi, izrazitem okusu ter odlični sposobnosti shranjevanja. Je pravi ponos slovenskega vrtnarstva, saj ima tudi status zaščitene označbe porekla (ZOP) v Evropski uniji, kar jo uvršča med dragocene kulinarične in kulturne dediščine našega prostora.

Na območju Ptujskega polja je pet oz. šest kmetij, ki pridelujejo Ptujski lük z zaščiteno geografskim poreklom (ZOP). Skupna ocenjena površina, na kateri pridelujejo Ptujski lük je 10 do 20 hektarjev, na katerih, odvisno od letine pridelajo, od 100 do 300 ton. Čebulček sadijo zgodaj spomladi, letos so ga celo nekaj dni prej kot običajno. V začetku aprila je bil že posajen.

Ptujski lük sadimo zgodaj spomladi, marca do aprila.

Čebulo so na območju Ptuja gojili že stoletja, saj so tamkajšnja rodovitna tla in ugodna klima idealna za njen razvoj. Najstarejši zapisi o pridelovanju čebule na ptujskem območju segajo v 19. stoletje, ko so jo kmetje začeli množično pridelovati za trg. Skozi leta se je sorta prilagodila lokalnim razmeram in ohranila lastnosti, zaradi katerih jo danes štejemo za avtohtono slovensko sorto.

Posebnost Ptujskega lüka je povezana tudi z načinom pridelave – prenašala se je iz roda v rod, s skrbnim izborom semena, kar je omogočilo ohranjanje kakovosti in enotnih lastnosti plodov.

Namen intervencije Ekološko kmetovanje IRP 19 je spodbujati kmetijska gospodarstva k izvajanju naravi prijaznega načina kmetovanja, ki prispeva k varovanju okolja, ohranjanju naravnih virov ter trajnostni pridelavi kakovostne hrane v okviru Skupne kmetijske politike.

Ptujski lük ima svojo značilno barvo in aromo

Ptujski lük lahko zlahka vključimo tudi v domači vrt. Čebula ima sončne lege in rahla, dobro odcedna tla. Med rastjo je pomembno redno pletje, saj je občutljiva na plevel. Pobiramo jo, ko se listje poleže, nato jo dobro osušimo in shranimo v pletenice ali zaboje. Ptujski lük se zelo dobro se skladišči – ob primernih pogojih (suho, zračno, hladno mesto) zdrži tudi do pozne pomladi. Zaradi svoje arome je odlična za svežo uporabo v solatah, primerna pa je tudi za kuhanje, peko in vlaganje. Ptujski lük predstavlja del kulturne dediščine, je simbol podeželja in tradicionalnega kmetijstva na Štajerskem.

Območje pridelovanja ptujske čebule je zgodovinsko pogojeno in obsega ravninski del ptujskega polja, ki se razteza med reko Dravo, reko Pesnico, mestoma Ptuj in Ormož ter obronki Slovenskih goric. Lükarji s Ptujskega polja so tradicijo triletne pridelave čebule ohranili vse do danes. Tako kot nekdaj ga tudi danes pridelujejo na naravi prijazen integriran ali ekološki način, ki zagotavlja visoko kakovost njegovih plodov. Skladno z dolgo zgodovino pridelave so se v teh krajih razvili in obdržali mnogi lükarski običaji, tradicionalne jedi in tudi arhitektura hiš, katerih napušči so bili prilagojeni za sušenje lüka.