V Sloveniji imamo čisto okolje, pitno vodo, razmeroma varno družbo in bogato naravno krajino. Za lepo statistiko pa se postavlja vprašanje: kako varna je naša prehranska prihodnost?

Ko govorimo o prehranski varnosti, ne govorimo zgolj o količini hrane na trgovskih policah. Gre za sposobnost države, da prebivalstvu zagotovi varno hrano in v kriznih razmerah oskrbo z osnovnimi živili. Pri tem imamo težave. Samooskrba s sadjem znaša le okoli 27 odstotkov, z zelenjavo približno 37 odstotkov, pri krompirju 41 odstotkov. Velik del naše prehrane je odvisen od uvoza. Paradoks tega je, da ima država za pridelavo hrane dobre pogoje. Rodovitna zemljišča, dovolj vode in zmerno podnebje omogočajo kakovostno pridelavo številnih vrst sadja in zelenjave, ki kljub temu stagnira ali celo upada. Na kmetijah so le starejši, mladih ni, kmetovanje se opušča, kar je posledica nizke dobičkonosnosti in pritiska poceni uvoza.

NIZKE NABAVNE CENE

Varuh odnosov verige preskrbe s hrano tudi letos, kot že tolikokrat, ugotavlja, da se nabavne cene zelenjave gibljejo na meji ekonomske vzdržnosti. Ob višjih stroških pridelave odkupne cene pridelovalcem ne omogočajo niti osnovnega razvoja, kaj šele vlaganj v sodobnejšo proizvodnjo in razvoj. Če bi nabavna cena pri spomladanski solati dosegla vsaj 0,70 evra za kos, bi to pomenilo preživetje domačih pridelovalcev, a žal so cene letos padle na 0,50 centov za kos, pridelovalci pa se srečujejo s pritiskom trgovcev po načelu »vzemi ali pusti«. Povsem razumljivo, da mladi ne vidijo prihodnosti v kmetijstvu.

NI POSLUHA ZA SADJARSTVO IN ZELENJADARSTVO

Država prav tema dvema panogama, sadjarstvu in zelenjadarstvu, pomaga najmanj. Ukrep vezana dohodkovna podora za zelenjadnice je vse prej kot povečal pridelavo. V letu 2025 je zelenjavo pridelovalo 2336 kme­tijskih gospodarstev na skupno 2945 hektarjih. Zahtevek za vezano dohodkovno podporo za zelenjavo je oddalo le 206 kmetijskih gospodar­stev za skupno 941 hektarjev. Majhni pridelovalci, ki svoje pridelke prodajajo samostojno na lokalnem trgu, v ukrep niso šli, ker ne zadostijo pogoju 40 odstotkov prodaje preko organiziranih kanalov, kot so zadruge ali druge organizacije pridelovalcev. Številni še danes, v drugi polovici maja, čakajo na pozitivno ali negativno odločbo, izplačila pa naj bi bila v začetku maja (kar je že mimo).

Tudi sadjarji si že leta prizadevajo za večjo podporo države – žal neuspešno. V številnih razpisih so neuspešni, ker ne dosežejo zadostnega števila točk v primerjavi z drugimi, na primer, velikimi živinorejci. Ni posluha, da bi bili deležni subvencioniranih obnov, kot so jih deležni vinogradniki, ni razpisov za nabavo namakalne opreme … in zato ni obnov nasadov. In potem ni nasadov, ki bi morali biti opremljeni z namakanim sistemom, protitočno, protidežno in protiinsektno mrežo in zato ni mladih, ki bi ohranjali in nadaljevali tradicijo sadjarstva.

KAKO KAKOVOSTNO JE ŽIVLJENJE SLOVENCEV?

Medtem, ko smo Slovenci pretekli teden razpravljali o kakovosti življenja in življenjskem standardu, so številni pridelovalci v nekaj minutah izgubili skoraj vse. Ledeni možje so znova pokazali svojo moč. Neurja s sodro in točo ter za povrh še pozeba so neusmiljeno klestili po sadovnjakih, vinogradih in poljih ter za seboj pustili veliko škodo in obup. O segrevanju ozračja, podnebnih spremembah in njenem vplivu na kmetijsko proizvodnjo govori tudi Poročilo o razvoju 2026. Govori o tem, da se zmanjšuje najdragocenejši vir – kakovostna obdelovalna zemlja. Slovenija ima le okoli 8,2 ara njivskih površin na prebivalca, medtem ko povprečje Evropske unije znaša 21,5 ara. Po tem kazalniku smo med zadnjimi državami EU in kljub temu se pozidava nadaljuje. Vsaka nova industrijska cona, trgovski center ali razpršena stanovanjska gradnja pomeni trajno izgubo prostora, ki ga ni mogoče nadomestiti. Prav zato prehranska varnost ni več samo vprašanje kmetijstva, ampak vprašanje nacionalne strategije razvoja, vprašanje suverenosti naroda.

BOMO V PRIHDODNJE ŠE PRIDELOVALI HRANO?

Če želimo ohraniti visoko kakovost življenja, bomo morali drugače razumeti pomen domače hrane in podeželja. Več vlaganj v lokalno pridelavo, zaščita najboljših kmetijskih zemljišč, spodbude za mlade prevzemnike kmetij ter večji delež lokalne hrane v javnih ustanovah niso več zgolj razvojne želje, ampak nujnost. Imamo znanje, naravne pogoje in tradicijo, toda brez jasne politične odločitve, da je prehranska varnost enako pomembna kot energetika ali infrastruktura, bomo ostali predvsem uvozniki hrane in izvozniki lastnega potenciala. Bomo znali to ohraniti in ali bomo v prihodnosti še sposobni pridelati hrano, ki jo bomo postavili na svojo mizo?