Na robu kraškega sveta med Pivko in Sežano je naselje Senožeče, kjer je govedorejska kmetija Meden. Na njej redijo kraške sivke za prirejo senenega mleka in mesa. Na kmetiji živijo tri generacije. Njihova življenjska filozofija je pridelovati kakovostno hrano, delati v sožitju z naravo in biti energetsko čim bolj samooskrbni. Niko Meden je kmet, gozdar, mehanik in inovator. Že desetletja razvija stroje, s pomočjo katerih zmanjšujejo porabo energije, prihranijo čas in povečujejo varnost pri delu. Zadnja njegova inovacija, lansko leto prvič preizkušena in letos že pripravljena na čas žetve, je premična sušilnica za žita – prikolica in sušilnica v enem.

Senožeče ležijo na Krasu, med Divačo in Razdrtim, pod vznožjem gorske Vremščice, na nadmorski višini približno 600 metrov. Pokrajina je tipično kraška: valovit svet, kamnita tla, vrtače, suhi travniki in nekoč obsežne senožeti – travniški svet za košnjo sena. »Iz senožet izvira ime kraja Senožeče,« pove zaveden Senožečan Niko Meden. Kmetijstvo je bilo od nekdaj osrednja dejavnost v kraju. Z njo o se preživljale številne domačije, in z njo se mnogi krajani ukvarjajo še danes. Izstopa nekaj večjih živinorejcev in ovčerejcev, ki s kmetijskimi pridelki in izdelki oskrbujejo okolico.

Niko pri izdelavi strojev povezuje tradicionalno znanje z inovacijami in pri tem daje velik poudarek na nizko porabo energije, večjo učinkovitost ter varnost pri delu.

Niko je začel kmetovati pri 19 letih. Prevzel je kmetijo svojih staršev in jo v nadaljnjih letih z ženo Ireno uspešno razvijal in širil. Pred več kot tremi desetletji ni bilo več prostora za širitev. Zato je celotno kmetijo preselil na takratni pašnik na rob naselja. Tam je danes domačija z več gospodarskimi poslopji, ki jo je zgradil povsem sam, ob pomoči družine. Kmetija danes obsegaskoraj 100 hektarjev površin – pri čemer je 40 hektarjev gozda, ostalo so travniki in pašniki, med katerimi je približno 20 hektarjev orne zemlje. Dejansko vsako leto preorjejo štiri do pet hektarjev, na katerih v kolobarju pridelujejo žita za krmo: pšenico, ječmen, oves, včasih tudi rž, preizkusili pa so tudi piro. Posebno mesto ima stara slovenska sorta pšenice primorka, stara več kot 70 let, katere seme skrbno ohranjajo. »Na ekološki kmetiji nam primorka daje zelo dober pridelek, veliko slame in kakovostno zrnje,« pove Niko.

NA PAŠNIKIH SO KRAŠKE SIVKE

Od leta 2000 je kmetija ekološka, z rejo kraških sivk za prirejo mleka in tudi za meso. »Živali se s pašnika na pašnik premikajo same,« pove Niko in razloži, da tudi če so v času molže v hlevu, jim po molži le odpre vrata, jih pokliče in gredo same na pašnik, za njegovim glasom pa se premikajo tudi s pašnika na pašnik. Že od nekdaj na kmetiji veliko pozornosti posvečajo dobrobiti živali in kakovosti mleka, predvsem vsebnosti beljakovin in maščob v mleku. Živali krmijo le z doma pridelano krmo, s senom in žiti. Krmljenje je enostavnejše, živali so bolj umirjene, bolj povezane z naravo ter predvsem bolj zdrave, saj veterinarja praktično ne potrebujejo. Danes na kmetiji redijo okoli 50 glav živine. Molzejo šest krav in brez dodatkov dosegajo okoli 150 litrov mleka na dan. Mleko prodajajo Ljubljanskim mlekarnam.

VEČ ZGRADB TVORI FUNKCIONALNO CELOTO KMETIJE

Domačijo sestavljajo stanovanjska zgradba in več gospodarskih poslopij, vsaka za svoj namen. Hlev, strojni park, delavnica, skladišča krme, silosi, sušilnice, vsaka zgradba z lastnim vodnim virom in elektrarno, sestavljajo funkcionalno celoto kmetije. Posebnost kmetije so številne doma izdelane inovacije, saj je Niko, ki je po izobrazbi lesni tehnik, končal pa je tudi kmetijsko šolo, vedno strmel k zmanjšani porabi energije, zmanjšanju stroškov ter povečani učinkovitosti dela. Med njegovimi prvimi projekti je bila prikolica za prevoz bal koruzne ali travne silaže, ki jo je izdelal iz stare samonakladalne prikolice. Prikolica sama naloži štiri bale, ki jih doma tudi sama razloži.

Poseben je tudi stroj za odrivanje bal, ki deluje kot viličar in omogoča dvigovanje bal do treh metrov visoko. Zanimivo pri vsem tem je, da vsi stroji in pripomočki nastajajo iz starih, že odsluženih strojev ali njihovih delov, ki jih Niko obnovi, dodela ali iz njih naredi povsem nov stroj. Tako so nastale najrazličnejše prikolice, tudi samohodne, premične cisterne za vodo, naprave za transport in drugi uporabni stroji za delo na kmetiji. Z vsemi prihranijo čas, zmanjšajo porabo energentov in stroške.

NAJNOVEJŠA INOVACIJA JE PREMIČNA SUŠILNICA ZA ŽITA

Na kmetiji vse temelji na obnovljivih virih energije. Sekance dobijo iz lesa iz lastnega gozda, v glavnem, ko opravljajo sanitarno sečnjo. Sekanci so glavni vir za ogrevanje hiše ter vseh potrebnih gospodarskih objektov z več sušilnicami. Prvo sušilno napravo za bale koruzne in travne silaže je izdelal že pred 25 leti. Pred nekaj leti je izdelal še sušilnico za zeleno krmo in seno ter lansko leto tudi sušilnico za žita.

Iz starih, že odsluženih ter celo zavrženih strojev in njihovih delov uporabi, kar je uporabnega, to obnovi, nadgradi ali iz tega naredi povsem drug stroj z eno ali celo več novimi funkcijami.

Premična sušilnica za žito je njegova najnovejša inovacija, ki je nastala kot odgovor na nepredvidljive vremenske spremembe in velik strošek sušenja. »Velike sušilnice so drage, porabijo ogromno energije, naše njive pa so majhne, zato sem razmišljal o sušilnici, ki bi bila prilagojena našim razmeram,« pove Niko Meden. Iz stare SIP-ove nakladalke je izdelal prikolico s tremi boksi, vsak boks ima kapaciteto 1300 litrov, v katere se žito strese neposredno iz kombajna na sami njivi. Prikolico z žitom pripelje domov, jo priključi na elektriko, ki s pomočjo ventilatorja po ceveh pod boksi poganja topel zrak, ki ga ogreva s pomočjo peči na sekance. Sušilnica ima pred ventilatorjem toplotni izmenjevalec. Pod boksi  je vgrajen rezervoar kapacitete 3,5 kubičnega metra, kar omogoča, da se zrak konstantno porazdeli v vse tri bokse enako.

Zaradi majhnih posevkov je lahko v vsakem boksu drugo žito ali pa so vsi boksi napolnjeni z istim žitom skupne količine približno tri tone. »Če je zunaj 20 stopinj, je v sušilnici 40 stopinj. Več ne sme biti, da se ne razkrajajo beljakovine,« pravi Niko. Sušenje poteka hitro in energetsko zelo učinkovito. Za tri tone žita porabi 15 do 20 kW elektrike. Žito s 15 % vlage posuši na 11 % vlage v približno petih urah. Vlago žita meri na njivi pred žetvijo, v času žetve in v sušilnici. Ko je žito suho, ga s pomočjo naprave za transport, ki jo je prav tako izdelal sam, skladišči v silos, od tam pa dostavi v mlin, zmelje ter v mešalnici pripravi krmo in jo dostavi v jasli v molzišču, kjer se živali krmijo.  

NAJDRAŽJI STROJ NI NUJNO NAJBOLJŠI STROJ

Kot še pove Niko, se mu ideja za nov stroj običajno rodi med samim delom in takoj jo zapiše ali oriše. Če pri roki ni papirja in svinčnika, vzame leseno desko in kamen. Seveda temu sledijo zapiski, izračuni, načrti, potem zbiranje materialov in sama izdelava. Včasih je stroj hitro narejen, včasih traja več mesece ali let, odvisno od letnega časa in dela na kmetiji.

Nekoč razdrobljeno zemljišče s približno 800 majhnimi parcelami so Medenovi z dolgoletnim kupovanjem, združevanjem in urejanjem zemljišč zmanjšali na okrog 40 večjih in za delo s kmetijsko mehanizacijo veliko varnejših parcel.

Niko Meden že vrsto let sodeluje s številnimi domačimi in tujimi proizvajalci kmetijskih strojev, obiskuje sejme, strokovna predavanja in sodeluje pri raznih razpravah o novitetah tovrstnih strojev. V zadnjem času se skupaj posvečajo temi, ki je vse prevečkrat praksa večjih proizvajalcev strojev, ko pri sestavi končnega izdelka uporabljajo poceni in slabe materiale. Zaradi zniževanja stroškov zmanjšujejo kakovost izdelka, kar pa se pri končni ceni ne pozna. Niko je prepričan, da strošek na kmetiji ni nakup stroja, ampak nakup slabega stroja. Ni pa vsak najdražji stroj tudi najboljši stroj.

SKRB ZA GOZD IN ZELO USTVARJALNO Z LESOM

Nikov hobi je tudi les. Nasploh ima gozd posebno mesto v njegovem življenju, zelo ga spoštuje in ceni ter z njim ravna zelo odgovorno in skrbno. Že nekaj časa obnavlja spodnje prostore stanovanjske zgradbe, kjer so stropi, stene in tla iz lesa, kamna in opeke. V enem od prostorov je v stropu več kot 40 različnih vrst lesa, med drugimi oreh, češnja, smreka, lipa, breza, bukev, tudi brin in leska, po tleh pa opeka, stara več kot 200 let. Ko bo prostor končan, bo prijeten ambient za družinska druženja, lahko pa bo tudi za razvoj dopolnilne dejavnosti na kmetiji v smeri turizma, če bodo mladi za to.

Poleg tega Niko restavrira stare komode, mize in druge lesene izdelke. Na kmetiji so še traktor, star 75 let, ki gre na bencin, več kot 300 let stara strojna oprema za pridelavo in mletje žit in še veliko drugega. Vse to želi Niko enkrat zbrati in razstaviti v muzejski zbirki stare opreme in orodja.

Po dolgem in zanimivem sprehodu po vseh kotih domačije se je Niko od nas poslovil z besedami, ki so moto njegovega življenja: »V srcu ljubezen, v duši mir, v telesu zdravje.«