Kmetijstvo se v javnem prostoru pogosto predstavlja kot vir okoljskih obremenitev. Takšni prikazi pogosto temeljijo na globalnih podatkih, pri čemer so posebnosti slovenskega kmetijstva in znanstvena spoznanja pogosto prezrti. V Kmetijsko-gozdarski zbornici Slovenije (KGZS), na Kmetijskem inštitutu Slovenije in v Združenju hribovskih in gorskih kmetij Slovenije se strinjajo, da je vpliv živinoreje na okolje treba presojati celovito. Poleg emisij je treba upoštevati tudi njeno vlogo pri preprečevanju zaraščanja kmetijskih zemljišč, ohranjanju travniških ekosistemov, trajnostni rabi naravnih virov, prehranski varnosti ter ohranjanju poseljenega in urejenega podeželja.

»Pozivamo odločevalce, da vpliv kmetijstva na okolje obravnavajo celostno, na podlagi preverjenih dejstev in vseh razpoložljivih znanstvenih spoznanj,« je dejal predsednik KGZS dr. Jože Podgoršek. Kmet je pridelovalec hrane, urejevalec okolja, vzdrževalec pokrajine in tudi rejec živali.Danes številni miti govorijo o tem, da so kmetje onesnaževalci okolja, živinoreja pa eden največjih povzročiteljev podnebnih sprememb, da bi lahko večino živinoreje nadomestili z rastlinsko pridelavo, da kmetijstvo ne zmanjšuje svojih okoljskih obremenitev in podobno. Tudi vladni dokumenti in številne nevladne organizacije zavajajo s podatki in celo blatijo slovenskega kmeta. V različnih publikacijah, učbenikih in drugih gradivih je živinoreja pogosto predstavljena kot pomemben vir emisij toplogrednih plinov.

Podgoršek je opozoril tudi na nove prehranske smernice, iz katerih se razume, da prireja mesa negativno vpliva na okolje. Tak pristop ne prikazuje celotne slike in prispeva k stigmatizaciji živinoreje ter ljudi, ki se z njo ukvarjajo. Namesto tega bi bilo treba v prehranskih smernicah poudariti, da se je treba prehranjevati zdravo, varno in uživati hrano iz lokalnega okolja.

Treba je jasno razlikovati med globalnimi primeri intenzivne industrijske živinoreje in slovenskim kmetijstvom, kjer prevladujejo manjše in srednje velike kmetije, velik delež travinja ter prireja, prilagojena naravnim danostim prostora. Zato slovenskega kmetijstva ni mogoče enačiti z intenzivnimi živinorejskimi sistemi, ki pogosto služijo kot podlaga za globalne ocene okoljskih vplivov.

VPLIV ŽIVINOREJE NA PODNEBJE JE MANJŠI, KOT SE PRIKAZUJE

Kmetijstvo je kompleksna dejavnost in ga je treba obravnavati celovito, je poudaril dr. Jože Verbič s Kmetijskega inštituta Slovenije. Glede toplogrednih plinov je pojasnil razliko med metanom inogljikovim dioksidom. Slednji bo naše podnebje segreval nekaj stoletij, medtem ko se metan razgradi v dobrih desetih letih. »Za razliko od CO₂, ki se v ozračju kopiči, se koncentracija metana ob nespremenjenih ali padajočih emisijah ne povečuje. Zato običajni preračuni metana v ekvivalente CO₂ ne dajejo realne slike njegovega vpliva na segrevanje zemeljskega površja.« Po besedah dr. Jožeta Verbiča se tudi podnebna stroka zaveda omejitev običajnih metod vrednotenja metana. Sodobnejši pristopi, ki upoštevajo krajšo življenjsko dobo metana v ozračju, kažejo drugačno sliko vpliva kmetijstva na podnebje.

Po trenutno veljavnem načinu poročanja je slovensko kmetijstvo v obdobju 2020–2024 prispevalo 10,8 % skupnih emisij toplogrednih plinov, od tega približno tri četrtine živinoreja. Po metodologiji, ki upošteva obstojnost metana v ozračju, pa prispevek kmetijstva znaša le 3,6 %.

Živinoreja je imela v tem obdobju celo negativne emisije, kar pomeni, da je razgradnja metana iz preteklih emisij presegla nove emisije ter pokrila tudi emisije didušikovega oksida iz gnojišč. Dr. Verbič ob tem poudarja, da je to tudi posledica dolgoletnega zmanjševanja emisij v slovenski živinoreji. Pri prireji mleka se je od leta 1986 količina emisij na kilogram prirejenega mleka zmanjšala za več kot 45 %. Po njegovih ocenah je zaradi neustreznega vrednotenja metana tudi ogljični odtis slovenskega mleka v številnih analizah približno za dvakrat precenjen.

TRAVNIKI IN KMETIJSKA TLA PRISPEVAJO K PONOROM OGLJIKA

Pri presoji vpliva kmetijstva na podnebje je treba upoštevati tudi spremembe zalog ogljika v tleh in rastlinju. V Sloveniji kmetijstvo ne povzroča krčenja gozdov, temveč se je gozdnatost v zadnjih 150 letih povečala s 36 % na 58 %. K ponorom ogljika prispevajo tudi travniki in kmetijska tla, pri čemer ima živinoreja pomembno vlogo pri njihovem ohranjanju in povečevanju vsebnosti organske snovi v tleh. Tam, kjer so živinska gnojila, se zaloge ogljika v tleh povečujejo bolj kot tam, kjer so na njivah le žetveni ostanki ali kjer ni niti žetvenih ostankov niti gnoja. Tudi povezava med zalogami ogljika v tleh in obremenitvijo z živino na kmetijah se kaže pozitivno.

NE DRŽI, DA JE ŽIVINOREJA VELIK PORABNIK VODE

Živinoreja se pogosto srečuje z očitki o izjemno veliki porabi vode, pri čemer se za kilogram govedine pogosto navaja poraba več tisoč ali celo deset tisoč litrov vode. To je dr. Verbič označil kot zavajanje in razložil, da je večina teh količin t. i. zelena voda, ki predstavlja vso padavinsko vodo, ki jo porabijo rastline ali izhlapi iz travnikov in zemljišč, na katerih pridelujemo krmne rastline. Velika poraba te vode je posledica dejstva, da je v krmnih obrokih za govedo veliko trave, trava pa za rast potrebuje veliko vode.

Pri tej vodi ne moremo govoriti o porabi vode ali naravnih virov, saj ima raba te vode minimalen učinek na morebitno pomanjkanje vode za druge namene. Vodni odtis živinoreje bi bilo bolje ocenjevati na podlagi vode, ki jo porabimo za namakanje krmnih rastlin, vode, ki jo živali popijejo, in vode, ki jo uporabimo za čiščenje hlevov in opreme (t. i. modra voda). Ta voda predstavlja približno 5 % zelene vode. Ob tem pa je dejstvo, da je Slovenija med državami z najmanjšim deležem namakanih zemljišč v Evropi.

KMETIJSTVO VARUJE OKOLJE

Vsi ti trendi kažejo, da kmetijstvo veliko prispeva k varovanju okolja. Povečuje se obseg ekološkega kmetovanja, prav tako površine s kmetijsko-okoljskimi ukrepi. Zmanjšuje se poraba sredstev za varstvo rastlin, zmanjšujejo se emisije toplogrednih plinov, amonijaka in drugih onesnaževal zraka. Nekaj težav je le pri ohranjanju biodiverzitete, saj so travniki na eni strani izpostavljeni zaraščanju, na drugi pa intenzifikaciji.

Trajnostno kmetijstvo ima tri stebre: okoljski, ekonomski in družbeni. Na okoljskem stebru nam gre najbolje, najslabše je pri družbenem stebru, ker ni naslednikov kmetij. V težki situaciji smo tudi pri ekonomskem stebru zaradi slabe konkurenčnosti. Tako v ekonomskem kot v okoljskem smislu so zemljišča z omejenimi dejavniki za kmetovanje pomembna. In s tem tudi živinoreja,« poudarja dr. Jože Verbič.

Smo med državami z največ travinja v Evropi, z največjo gozdnatostjo in z največ območji z omejenimi možnostmi za kmetovanje. Kar 76,4 % vseh govedorejskih kmetij in 80,2 % krav molznic se nahaja na območjih, kjer naravne danosti pogosto ne omogočajo intenzivne rastlinske pridelave. Kljub neugodnim pridelovalnim razmeram na območjih OMD priredimo 71 % vse govedine in 63 % kravjega mleka.

BREZ ŽIVINOREJE BI SE HRIBOVITA OBMOČJA ZARAŠČALA

Živinoreja je na hribovskih in gorskih območjih pogosto edina smiselna oblika kmetovanja, je poudarila Irena Orešnik,predsednica Združenja hribovskih in gorskih kmetij Slovenije. Zaradi strmih terenov, razdrobljenih parcel in zahtevnih naravnih razmer preusmeritev v poljedelstvo ali vrtnarstvo pogosto ni mogoča niti ekonomsko niti tehnološko. Paša živine je na takšnih območjih pogosto edini način, da zemljišča ostanejo obdelana in da se preprečuje njihovo zaraščanje. Živinoreja zato ne predstavlja le gospodarske dejavnosti, temveč pomembno prispeva tudi k ohranjanju kulturne krajine, poseljenosti podeželja in domače pridelave hrane. Enostransko prikazovanje živinoreje kot okoljske težave ustvarja negativno podobo kmetijstva med mladimi in zmanjšuje zanimanje za prevzem kmetij.