Letošnja sadjarska sezona je znova pokazala, kako ranljivo je slovensko sadjarstvo. Pozeba, toča, vročina in visoke temperature ter dež ob obiranju se v sadovnjakih ne seštevajo več kot posamezni vremenski dogodki, temveč postajajo stalna grožnja pridelavi. Podnebne spremembe so razgalile vse slabosti sistema.

Slovenski sadjar potrebuje tehnologijo, ki mu omogoča, da posledice vremenskih ekstremov čim bolj omeji, vendar je takšna oprema draga, postopki za njeno pridobitev pa pogosto zapleteni. Namakanje, oroševanje pred pozebo, mreže proti toči in druga sodobna oprema niso več nadstandard, pač pa pogoj za stabilen pridelek in obstoj panoge.

KRČENJE NASADOV JABLAN

Podatki o intenzivnih nasadih jablan kažejo, da se pridelava v zadnjih letih krči. Leta 2014 smo imeli 2500 hektarjev intenzivnih nasadov jablan, leta 2024 le še 1900 hektarjev, leto kasneje še manj. Realno naj bi bilo intenzivnih nasadov le še okrog 1500 hektarjev. V letu 2024 smo pridelali dobrih 50.000 ton, lani 36.000 ton, letos naj bi bilo pridelka še vsaj 15 % manj od lanskega. Iz nekoč velike izvoznice jabolk je v zadnjih letih samooskrba padla na 30 %.

Na trgovskih policah pa je žal že sedaj, v času, ko iz domačih nasadov prihajajo res kakovostna in zdrava jabolka, velik pritisk jabolk iz tujih hladilnic, kjer imajo še velike zaloge lanske letine. Logično, da te zaloge vplivajo na trenutne cene jabolk, še več, marsikatera pošiljka naj bi v transportu dobila deklaracijo s poreklom »slovensko«. Zaradi zelo nizke odkupne cene industrijskih jabolk in drage delovne sile ali sploh pomankanja delovne sile bo tako precej drobnih in poškodovanih jabolk ostalo kar v nasadih.

Slovensko sadjarstvo ima v primerjavi s primerljivimi državami drago delovno silo in neustrezno urejeno sezonsko delo. Sadjarstvo potrebuje delavce predvsem v kratkih, intenzivnih obdobjih, sedanji sistem pa je za takšno obliko dela drag in neprilagojen.

NEUSTREZNI RAZPISI

Sadjarji so že dalj časa v velikem tehnološkem zaostanku. Zaradi nezadostne uporabe sodobnih tehnologij pridelki nihajo in ne zagotavljajo stabilnosti. Država pa z zapletenimi in neusklajenimi postopki pri pridobivanju dovoljenj in soglasij ovira naložbe, razpisi so pogosto preveč zapleteni in ne dovolj prilagojeni dejanskim potrebam sadjarjev.

Trenutni razpis za obnovo in ureditev trajnih nasadov je ne le ob nepravem času (sadjarji imajo v teh mesecih največ dela), pač pa je tudi neustrezno zasnovan, zato je vprašanje, če se bo sploh kdo od sadjarjev potegoval za razpisano pomoč. Majhne ali srednje velike sadjarske kmetije, ki pogosto zaradi nezadostnega števila točk izpadejo, so že davno obupale. Čeprav vemo, da so njihovi nasadi, še zlasti po večkratni pozebi, sušah in drugih vremenskih neprilikah, še bolj izčrpani in potrebni obnov.

NI SREDSTEV, NI VOLJ EZA NALOŽBE

Zaradi slabše ekonomike imajo sadjarji vse manj sredstev in tudi vse manj volje za nove naložbe, sploh pa mladi ne vidijo prihodnosti v sadjarstvu. Namesto za naložbe in preprečevanje škode se velik del sredstev porablja za odpravljanje posledic pozeb, suše in drugih ujm.

In potem je tukaj še preobsežna birokracija. Vedno in povsod so potrebna številna dovoljenja, soglasja in usklajevanje različnih institucij. Če postopki med ministrstvi in drugimi pristojnimi službami niso usklajeni, se naložba ustavi. Sadjar pa medtem ne more čakati. Drevesa rastejo, vreme ne čaka na dovoljenja in škoda nastaja vsako sezono.

NI POGOJEV ZA PRIDELAVO SADJA

Naštevamo številne probleme: pozeba, toča, razpisi, predraga delovna sila, stari nasadi … V resnici pa gre za en sam povezan problem: kako ustvariti pogoje, v katerih bo mogoče sadje v Sloveniji pridelovati stabilno in ekonomsko vzdržno. Slovensko sadjarstvo torej ne potrebuje le denarja, ampak premišljeno in dolgoročno strategijo, kako ohraniti slovensko sadjarstvo. Potrebuje razpise, ki bodo izhajali iz dejanskih potreb pridelovalcev, enostavnejše postopke, povezano stroko, dostop do vode, učinkovite sisteme zaščite in ustrezno ureditev sezonskega dela.

Predvsem pa je potrebno zaupanje, da ima panoga prihodnost. Treba je ustvariti sistem, v katerem bo sadjar lahko škodo preprečil, pridelek načrtoval in od svojega dela tudi živel. V nasprotnem primeru bomo imeli vse manj slovenskih sadovnjakov, vse več uvoženega sadja in vse manj razlogov, da bi govorili o slovenskem sadjarstvu kot gospodarski panogi prihodnosti.

Če bomo še naprej izgubljali nasade, ne bo več vprašanje, kako rešiti slovensko sadjarstvo, ampak ali ga sploh še imamo.