Na posvetu Turistični evro: med pričakovanji in pomisleki, ki je potekal v Bohinju v organizaciji Varuha odnosov v verigi preskrbe s hrano, so predstavniki kmetijstva, turizma, živilsko-predelovalne industrije, lokalnih skupnosti in stroke razpravljali o možnostih dolgoročnega ohranjanja kulturne krajine, podpore hribovskim in gorskim kmetijam ter o krepitvi povezovanja med kmetijstvom in turizmom. Razprava je pokazala visoko stopnjo soglasja glede ciljev, manj pa glede instrumentov za njihovo doseganje.

V zadnjem obdobju se vse pogosteje odpira vprašanje uvedbe turističnega evra kot možnega razvojnega instrumenta za podporo ohranjanju kmetovanja, trajnostnemu razvoju turizma, lokalnih skupnosti ter dejavnosti, ki pomembno soustvarjajo turistično ponudbo. Ob tem se oblikujejo različna pričakovanja pa tudi številni pomisleki glede njegovega namena, učinkov, upravičenosti in modelov upravljanja. Na posvetu so udeleženci predstavili argumente za in proti uvedbi turističnega evra ter iskali skupna izhodišča za nadaljnje odločitve. Kot je povedal varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano Branko Ravnik, za uvedbo turističnega evra še ni izdelanega modela, niti širše usklajene podpore, je pa bil s posvetom narejen korak k oblikovanju razvojnega modela sodelovanja in podpore med panogami, ki v prostoru ne le sobivajo, temveč so pri svojem razvoju tudi medsebojno povezane in soodvisne.

BREZ KMETA NI LEPEGA PODEŽELJA

Posvet je odprl minister za kmetijstvo Janez Cigler Kralj, ki je poudaril, da je Slovenija turistična destinacija, ki svojo privlačnost gradi na kakovosti prostora, ohranjeni naravi, tradiciji in lokalni hrani. Turist želi spoznati kraj, ljudi in okusiti tisto, kar je zraslo in nastalo v tem okolju. To že dokazujejo številne prepoznavne turistične kmetije, ki predstavljajo pomemben del celotne slovenske turistične ponudbe. Poudaril je zagotavljanje kakovostne in konkurenčne hrane, za kar je potrebno sodelovanje med kmeti, zadrugami, živilskimi podjetji, gostinci, turističnimi organizacijami in lokalnimi skupnostmi.

Ohranjeno, obdelano in poseljeno podeželje ter kulturna krajina so temelj, na katerem Slovenija gradi zelene in trajnostne destinacije. Vedeti pa je treba, da je več kot 70 odstotkov kmetijskih zemljišč oziroma več kot 80 odstotkov površine Slovenije na območjih s omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost, kjer je pridelava zahtevnejša, dražja in zato ekonomsko manj učinkovita kot v ravninah. Turistični evro bi pomenil dodatno finančno pomoč podeželju in kmetijam, predvsem gorskim. Učinki bi bili večplastni. Več lokalno pridelane hrane bi se vključilo v kratke dobavne verige, domača proizvodnja bi imela dodano vrednost, mladi bi se laže odločali za prevzem kmetije, večje bi bile koristi za celotno podeželje.

Dr. Jože Podgoršek, predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, je poudaril pomen kmetijstva za podobo in privlačnost slovenskega prostora: »Turisti v Slovenijo prihajajo zaradi lepega podeželja, za to pa je nekdo vsak dan na travniku, v hlevu in na pašniku. Slovenski kmet ne rabi subvencije, rabi odkup pridelkov in izdelkov po pošteni ceni.«

OHRANJANJE KRAJINE JE TREBA OVREDNOTITI

Udeleženci so se strinjali, da slovenska kulturna krajina predstavlja eno ključnih konkurenčnih prednosti slovenskega turizma in da pomemben del te krajine ohranjajo prav hribovske in gorske kmetije. Brez aktivnega kmetovanja bi se številna območja zaraščala, s tem pa bi se zmanjševala tudi njihova turistična privlačnost. Na pomen ohranjanja kulturne krajine je opozoril Peter Demšar iz Združenja hribovskih in gorskih kmetij Slovenije, ki je povedal: »Nekaj je pridelava hrane, nekaj pa je obdelanost krajine. Treba je ovrednotiti tudi delo tistih, ki zgolj vzdržujejo krajino.«

Ohranitev slovenskega podeželja, kulturne krajine in hribovskih kmetij mora biti skupni interes kmetijstva, turizma in celotne družbe. Ne glede na to, ali bo prihodnja rešitev turistični evro ali drugačen mehanizem, bo treba vzpostaviti učinkovitejše povezovanje med kmetijstvom, turizmom in lokalno preskrbo s hrano ter poiskati pravične načine za vrednotenje koristi, ki jih ohranjena krajina ustvarja za celotno družbo. Udeleženci posveta so odprli vprašanje, kako dolgoročno zagotoviti sredstva za ohranjanje prostora, od katerega koristi ne črpa samo kmetijstvo, temveč tudi turizem in širša družba.

Uvedba turističnega evra ne bi bila zgolj uvedba nove dajatve, temveč iskanje pravičnejšega vrednotenja in financiranja javnih koristi, ki jih ustvarja kmetijstvo.

Pomemben vidik je predstavil tudi Tadej Cotič iz Združenja sobodajalcev: »Če imamo od neke dejavnosti korist vsi, potem ni logično, da stroške nosi samo ena skupina.«

TURISTIČNO GOSPODARSTVO PROTI UVEDBI TURISTIČNEGA EVRA

Na posvetu so bila mnenja glede morebitne uvedbe turističnega evra različna. Klemen Langus, direktor Turizma Bohinj, je dejal, da turizem ne more postati univerzalni vir financiranja za vse potrebe v prostoru. »Preden se uvajajo nove prispevke, je treba pogledati, ali so izkoriščene vse možnosti.«

Del razpravljavcev je poudarjal, da bi takšen instrument lahko predstavljal priznanje družbeni vlogi kmetijstva ter prispeval k ohranjanju območij z omejenimi možnostmi za kmetovanje. Nekateri so opozorili na potrebo po previdnosti, dodatnih analizah učinkov in učinkovitejši uporabi že obstoječih finančnih mehanizmov v turizmu.

Stališče turističnega gospodarstva je predstavil Fedja Pobegajlo iz Turistične gostinske zbornice Slovenije: »Absolutno smo proti turističnemu evru kot novi dajatvi.« Ob tem pa je poudaril tudi potrebo po nadaljnjem dialogu. Skupno stališče pa je bilo, da morajo biti morebitne prihodnje odločitve utemeljene na strokovnih analizah, mednarodnih primerjavah in širokem dialogu z deležniki.

KRATKE DOBAVNE VERIGE ZA VEČ DOMAČE HRANE V TURIZMU

Posebna pozornost je bila namenjena povezovanju lokalnih proizvajalcev hrane in turističnega sektorja. Razpravljavci so izpostavili, da je eden največjih izzivov organiziranost dobavnih verig ter zagotavljanje zanesljive, količinsko ustrezne in kontinuirane oskrbe turističnih ponudnikov z lokalno hrano. Več govorcev je poudarilo vlogo zadrug in drugih povezovalnih struktur pri vzpostavljanju učinkovitejšega sodelovanja med proizvajalci in kupci. Udeleženci so podprli tudi nadaljnji razvoj shem kakovosti, certificiranja lokalne hrane ter skupnih promocijskih aktivnosti, ki bi prispevale k večji uporabi slovenskih surovin v turizmu. Skupna ugotovitev je bila, da je mogoče del rešitev iskati tudi v ustvarjanju višje dodane vrednosti preko gastronomije, kratkih dobavnih verig in močnejšega vključevanja lokalnih proizvodov v turistično izkušnjo.

Andrej Rebernišek, Kmetijsko gozdarski zavod Ptuj: »Brez kmeta ni krajine, brez krajine ni turizma.«

Na praktične izzive povezovanja ponudbe in povpraševanja je opozoril Mitja Vodnjov iz Kmetijske zadruge Škofja Loka: »Posamezni hotel se ne more pogajati z 200 kmeti. Nekdo mora profesionalno organizirati dobavne verige. Ključni izziv ni samo, kaj pridelamo, ampak kako organiziramo pot od kmeta do kupca.«

Posvet se je zaključil s soglasjem, da je treba razpravo nadaljevati ter pri oblikovanju prihodnjih rešitev vključiti tako predstavnike kmetijstva kot turizma, stroke in pristojnih ministrstev. Čeprav obstajajo različni pogledi na instrumente financiranja, je tudi skupno zavedanje o pomenu ohranjanja slovenskega podeželja, lokalne hrane in kakovostnega življenjskega prostora. Kot naslednji korak so udeleženci predlagali oblikovanje strokovne skupine, ki bi pripravila analize ekonomskih učinkov različnih modelov financiranja, proučila dobre prakse iz tujine ter oblikovala predloge za učinkovitejše povezovanje turizma, kmetijstva in lokalne preskrbe s hrano.