V Sloveniji je okrog 23.000 konj. Več kot polovico populacije – 63 % registriranih čistopasemskih živali – predstavljata hladnokrvni pasmi, to sta slovenski hladnokrvni in posavski konj.

Rejski cilj obeh pasem je med drugim ohranjanje reje kot avtohtone pasme, ki se tradicionalno uporablja za vožnjo vpreg, vedno bolj pa tudi za ljubiteljsko jahanje, v terapevtske namene in občasno še za delo v gozdu in na polju. Večinoma pa gre za vzrejo klavnih konj in žrebet, pri čemer nizke odkupne cene in visoki stroški reje ter v zadnjem času slaba prodaja kažejo na zmanjševanje črede in opuščanje reje.

VEČINA KONJ IN ŽREBET ZA ZAKOL V ITALIJO

Večina klavnih konj in žrebet se že od nekdaj izvaža, predvsem v Italijo. Poraba konjskega mesa pri nas je nizka in znaša le 0,08 kilograma na prebivalca. Stopnja samooskrbe s konjskim mesom se je v obdobju od 2015 do 2023 povečala iz 181,5 % na kar 381 %. To pomeni, da so slovenski rejci v veliki meri odvisni od tujih trgov, odkupnih cen v tujini in stabilnosti izvoznih poti. Težava pri tem je tudi v organizaciji odkupa, cenovnih razmerjih med odkupno ceno in stroški, kakovosti živali (predvsem v smislu zahtev klavničarjev in mesnic), poslovnih povezavah in dostopu do prodajnih poti. Imamo štiri zasebne odkupovalce, ki zalagajo slovenski trg, večino pa izvozijo.

VPLIV TUJIH CEN NA NAŠE

Velika ponudba konj v drugih evropskih državah – tako kot pri drugih rejnih živalih in drugih kmetijskih pridelkih in izdelkih – povzroča velik pritisk na odkupne cene na našem trgu. Slovenski rejci se na to ne morejo odzivati zgolj z zniževanjem stroškov. Naše kmetije so manjše, zemljišča razdrobljena, prireja pa temelji na družinskem delu. Italijanske klavnice in mesnice želijo konje z večjo telesno maso in čim večjo mesnatostjo. Čeprav v preteklosti ni bilo težav s prodajo konj in žrebet na italijanski trg, pa se je v času po krizi zaradi korone in nastopu vsesplošne draginje kupna moč Italijanov zmanjšala in povpraševanje po konjskem mesu je začelo upadati.

KONJI HIŠNI LJUBLJENČKI!?

Slovenskim mesnim pasmam so velika konkurenca številčnejše reje v nekaterih drugih evropskih državah, po mnenju nekaterih pa naše pasme in načini reje tudi manj ustrezajo željam italijanskih kupcev. Poljski sztumski in sokólski konj, madžarski magyar hidegvérű in španski hispano-bretón in burguete so hladnokrvne pasme, ki imajo večjo telesno maso, močnejšo muskulaturo in boljšo mesnatost, kot naj bi jo imeli naši konji v reji za zakol.

Drugi razlog za manjše povpraševanje Italijanov po konjskem mesu pa je že pred časom začeta parlamentarna obravnava predloga zakona, ki bi konje pravno opredelil kot hišne oz. spremljevalne živali ter s tem prepovedal njihovo klanje v celotni državi. Predlog zakona je še v fazi obravnave parlamentarnih odborov, zato njegova usoda ni znana, vendar se poraba konjskega mesa na račun tega že dlje časa zmanjšuje. O tem naj bi se že razpravljalo tudi na evropski ravni, vendar je stališče FVE – Federacija veterinarjev Evrope –, da kopitarji ostanejo v prehranski verigi.

MAČEHOVSKI ODNOS DRŽAVE DO KONJEREJE

Rejci že desetletje opozarjajo na potrebo po izboljšanju pogojev reje, povezovanju rejcev z odkupovalci in večji podpori države. Želijo si tudi večjo domačo porabo konjskega mesa, ki zagotovo omejuje možnosti za razvoj domače predelave in trženja. Če se bodo starejši rejci umikali, mladi pa ne bodo videli ekonomske perspektive, bo prenos znanja in tradicije vse težji. Predvsem država bi morala poleg ohranjanja pasem več pozornosti nameniti dejanskim gospodarskim razmeram na kmetijah.

To ne pomeni le povečanje finančnih podpor, temveč tudi preveritev obstoječega sistema, da bo ustrezno sledil potrebam rejcev. Trenutna vlada z Janezom Ciglerjem Kraljem na čelu kmetijskega ministrstva se z rejci še ni srečala. S prejšnjimi vladami so se več ali manj srečali le enkrat v celem mandatu, srečanja pa znova in znova namenili predstavitvi konjereje in njenih težav.
Največja nevarnost za slovensko konjerejo ni le padanje odkupnih cen, temveč postopno izgubljanje interesa za ohranjanje in razvoj reje.