Leta 1962 je Peter Prašnikar iz Studenca, takrat še ne 25-letni mlad fant, kupil domačijo Pri Pavlinu na Želodniku št. 7 pri Dobu. Čez dve leti se je poročil, si ustvaril družino in vsa ta leta vse do danes ob službi kmetoval, ker je rad delal na zemlji in imel rad živali. Skupaj z majhno kmetijo je prevzel naročnino na Kmečki glas, ki ga z velikim veseljem in zanimanjem prebira še danes. Med naročniki je Peter Prašnikar na prvem mestu naše evidence, ki se je začela z datumom 1. januarja leta 1945. Sedaj torej pod njegovim imenom, Kmečki glas pa je bil pri hiši na njegovem naslovu že prej, le pod drugim imenom. 

Kmetijo po domače Pri Pavlinu v Želodniku pri Dobu je Peter Prašnikar kupil pred 60-timi leti, natančneje leta 1962 od zdaj že pokojnega Franca Vumbergerja. Kot nam je povedal, je Kmečki glas še nekaj časa po njegovem nakupu kmetije prihajal na naslov pod imenom bivšega lastnika, dokler v uredništvo ni sporočil svojega imena in od takrat pa vse do danes prejema Kmečki glas na svoje ime. 

Peter je v Želodnik prišel iz nekaj kilometrov oddaljenega Studenca, takratna punca in kasneje žena pa iz Ihana. Dve leti po nakupu kmetije sta se poročila, podrla staro dotrajano hišo ter zgradila novo in si ustvarila dom za družino. Kasneje sta se jima rodila sin Dušan in hčera Ivanka, ki še danes oba živita blizu očeta; Ivanka z družino in sinom Srečkom v isti hiši, sin si je zgradil hišo zraven, njegovi otroci pa so s svojimi družinami na svojem. Tako ima Peter poleg vnukov tudi pravnuke.

Peter Prašnikar bo februarja dopolnil 86 let. Še vozi avto in se odpravi po opravkih v mesto, v prostem času veliko bere, tudi Kmečki glas, v katerem prebere več ali manj vse rubrike, ob večerih pa gleda televizijo. Predvsem pa zjutraj in zvečer in še kdaj vmes poskrbi za svoji dve kravi. Že sedaj se veseli pomladi in dela načrte za opravila na vrtu, njivi in na travniku.   

S PRIHODKI IZ SLUŽBE POSODOBITEV KMETIJE

Kmetija je ob nakupu obsegala 2,5 hektarja njiv in travnikov. Kasneje sta z ženo najemala še več obdelovalne zemlje in ob priliki prodaje le nekaj kilometrov vstran kupila en hektar gozda. Oba sta bila zaposlena, po službi pa sta kmetovala. Peter je delal v izmenah in je bodisi pred službo ali po njen oskrbel živali v hlevu. Ko je bil v popoldanski izmeni, je šel v hlev po deseti uri zvečer in opravila končal šele malo pred polnočjo. »Vedno sem rad delal in rad imam živali,« pove danes 85-letni Peter Prašnikar. 

V najboljših časih, ko so imeli najetih nekaj hektarjev njiv in travnikov v vasi, je bilo v hlevu skupaj 13 glav živine, od tega nekaj krav molznic, ki so dnevno dajale 20 litrov mleka. Najprej je Peter molzel ročno, potem je kupil molzni stroj, kar mu je bilo v veliko olajšanje, saj je bilo tako delo v hlevu ob treh izmenah službe opravljeno veliko hitreje in lažje. Mleko je oddajal v bližnjo zbiralnico mleka in od tam v Ljubljanske mlekarne. 

»Zaslužka iz kmetije ni bilo, sem pa s svojim delom in prihodkom iz službe kupil prvi traktor in kasneje vso ostalo strojno opremo za obdelavo njiv in košnjo travnikov,« pove Peter Prašnikar, ki se spomni, da je bil ob nakupu na kmetiji za delo le voz in vol, od živali pa še ena krava in konj. Vsa leta so kmetijo posodabljali in kupovali vse nujne stroje in strojne pripomočke za delo.   

Peter Prašnikar: »Če bi imel še enkrat 25 let, bi zgradil nov hlev in imel več živali. Kmetovanje mi veliko pomeni.« 

VESELJE DO DELA NA KMETIJI IN Z ŽIVALMI NE POIDE

Mladi so se zaposlili in Peter je potem, ko je po bolezni žene ostal sam, začel stalež živine zmanjševati, nekaj zemlje je tudi prodal. »Mladi, zdaj že tudi vnuki, so zaposleni in nimajo časa za kmetovanje, čeprav mi še vedno pomagajo tako pri delu v gozdu kot pri košnji ali kakšnem drugem večjem opravilu,« pove Peter, ki si življenja brez dela na zemlji in v hlevu ne predstavlja kljub visoki starosti. »Dokler bom lahko, bom delal, ker mi je to v veliko veselje,« pravi. V hlevu pod kozolcem ima še vedno dve kravi in trenutno eno mlado žival, okrog domačije pa še približno hektar zemlje. 

»Vse imetje sem že razdelil med mlade, vsak bo dobil nekaj, da se po moji smrti ne bodo kregali,« še pove Peter, ko nam razkazuje domačijo in imetje okrog nje. V zadnjih letih ima vsako leto po eno mlado žival. Če je to telička, jo obdrži, bikca pa zakoljejo za meso za lastno porabo ali ga dajo v mesnico na Dolskem. Travnik ob domačiji, ki ga ob pomoči zeta kosi, letos zaradi suše ni dal veliko krme, se je pa trava po dežju v septembru začela razraščati in svežo krmo je imel še cel november. 

Kot se spodobi za vsako kmetijo, tudi Pri Pavlinu Peter še vedno poskrbi, da so v kuhinji na voljo različne vrtnine za pripravo kosila ali drugih obrokov. Na njivi in na vrtu ob hiši pridela najrazličnejšo zelenjavo za lastno porabo. Vsako leto pridela precej krompirja, ne manjka pa tudi korenčka, peteršilja, poleti pa paradižnika, kumar in drugih vrtnin. Letos bo posejal tudi kolerabo, da bo domača goveja juha še boljša. 

Ob pomoči mladih Peter vsako leto iz lastnega gozda pripravi tudi dovolj drv za kurjavo.  

PODZEMNA SHRAMBA ZA OZIMNICO IN VODNJAK 

Ob domačiji je bilo nekoč več sadnih dreves, ki so jih žal podrli, tako kot so morali že pred leti podreti dotrajan 14 metrov dolg hlev. Ostala je še plošča na zemlji in ob njej vhod v zemeljsko zidano klet, kjer shranjuje ozimnico. V kleti krompir, korenček, čebula in druge vrtnine ostanejo sveže vso zimo. Največ pridela krompirja, ob dobrih letinah 600 do 700 kilogramov, ki si ga nekaj pusti tudi za seme za prihodnjo leto, drobnega in slabše kakovosti pa pokrmi živalim. 

Sredi dvorišča je tudi 7 metrov globok vodnjak, kakršne so ga marsikje zasuli, Peter pa ga še ohranja za primer hude suše. Vode iz vodnjaka sicer tudi ob letošnji suši ni koristil, ker se je v več manjših cisternah zbralo dovolj deževnice za zalivanje vrtnin.