Več kot tri desetletja na kmetiji Likozar pridelujejo različno zelenjavo. Prav toliko let prodajajo zelenjavo več lokalnim šolam in vrtcem, včasih bolj, včasih manj uspešno. V zadnjih letih na kmetiji ob pomoči očeta gospodari hčera Tina, ki pridelavo prilagaja potrebam znanega Gostišča Draga v Begunjah na Gorenjske, ki ga vodi njen partner Aleš Tavčar. Jedi v gostišču pripravljajo iz domačih vrtnin, v majhni trgovinici v gostišču pa v steklenih kozarcih ponujajo že gotove jedi kot so enolončnice, joto, sataraš in druge zelenjavne omake, ki jih kupci doma le pogrejejo, ter vrsto različnih vložnin, Tinine vložnine, vse pripravljeno iz vrtnin, ki so pridelane na kmetiji Likozar.
Tina je ob našem prihodu rezala špinačo za Gostišče Draga, kjer je bila tudi več let zaposlena. Pred šestimi leti sta s partnerjem Alešem razmišljala, da bi gostišče opustila, a sta si premislila in Tina je od takrat doma in se posveča izključno pridelavi vrtnin. Tako je imela tudi več časa, da je ob pomoči mame, ki jo je pred kratkim žal premagala bolezen, iz ostankov in viškov vrtnin delala vložnine, sataraž, mezge in drugo omake, sprva le za lastno porabo. Ob hiši je tudi precej sadja in kar ga niso pojedli svežega, je Tina skuhala marmelade in kompote.

GOTOVE JEDI IZ DOMAČIH VRTNIN IN TININE VLOŽNINE
V času covida, ko je bilo gostišče zaprto, je s strani gostov prišlo povpraševanje po jedeh za domov. Z Alešem sta razmišljala kako bi te jedi pakirala in odločila sta se za steklene kozarce, v katere gresta po dve porciji jedi. Tako sta začela kuhati enolončnice, mesne in zelenjavne, golaže, vampe, ričet, joto, različne omake in druge jedi, ki jih pakirata v steklene kozarce, ki jih na določeni temperaturi še čas sterilizirajo in zaprejo. Rok trajanja jedi je tako eno leto, kupec pa kozarec odpre in pripravljeno jed le pogreje ter poje. Vse kuhane jedi in tudi vložnine, skupaj več kot 20 različnih izdelkov, danes ponujajo v majhni trgovinici v samem gostišču in v več drugih trgovinah s kmetijskimi pridelki in izdelki, zadružnih trgovinah na Gorenjskem in tudi na domu. Minulo sezono so skuhali več kot 10.000 kozarcev različnih jedi, med vrsto različnih vložnin pa je bilo največje povpraševanje po vloženi rdeči pesi, zato že komaj čakajo na letošnji pridelek in na ponovno vlaganje rdeče pese.
»Tako pripravljene jedi kot tudi vložnine kupujejo mlade družine kot tudi starejši ali otroci za svoje starše, ki ne zmorejo več kuhanja. Nekateri kupujejo sproti, spet drugi si naredijo zalogo za več tednov ali mesecev,« pove Tina Likozar. Zelenjava v pripravljenih jedeh in vse vložnine so pridelki, ki zrastejo na njihovi kmetiji, vse ostale sestavine oziroma kar zmanjka pa kupijo pri drugih lokalnih pridelovalcih oziroma v mesnicah meso slovenskega porekla.

Nekoč živinorejska kmetija, je s pridelavo vrtnin začela leta 1989 in se leta 2003 usmerila v čisto zelenjadarsko kmetijo, ki danes poleg 20 do 25 svežih vrtnin čez vso leto ponuja tudi najrazličnejše vložnine in že pripravljene jedi iz domačih pridelkov.

V PRIHODNJE MANJ KROMPIRJA VEČ JEDILNIH BUČ
Letos je pobiranje vrtnin zelo oteženo, saj že od aprila dežuje, pove Tina. Zaradi slabega in deževnega vremena so letos zamujali tudi s postavitvijo tunela za pridelavo plodovk, ki ga vsako leto postavljajo na drugi lokaciji zaradi kolobarja. Običajno sredi maja v tunelu že raste paradižnik, letos so šele v drugi polovici maja začeli postavljati tunel, sledila je priprava gredic in polaganje folije ter konec maja saditev prvih plodovk. Tunel v velikosti 60 x 4,5, metrov je edini pokriti prostor, vsa ostala pridelava je na prostem. Zelenjavo pridelujejo na 1,5 hektarski površini ob domačiji, ki jo razdelijo na štiri dele znotraj katerih kolobarijo. Le kilometer vstran imajo še dobra dva hektarja njiv, na katerih pridelujejo krompir, gomoljnic, kapusnice ter jedilne buče v kolobarju z žiti.
Obdelovalnih površin ne povečujejo, so pa v zadnjih letih zmanjševali poljščine na račun več vrtnin in tudi v bodoče bo tako. Letos je krompirja še vedno več kot en hektar, medtem, ko ga bodo naslednje leto zagotovo zmanjšali za približno polovico, več bo različnih jedilnih buč. Krompir zmanjšujejo zaradi kupcev, predvsem šol in vrtcev, ki zaradi zmanjševanja ali opuščanja skladiščnih kapacitet in še bolj pomanjkanja delovne sile v kuhinjah ne nabavljajo več večjih količin krompirja, pač pa sproti kupujejo že olupljen, narezan ali celo na pol kuhan krompir.

PRIDELAVA VRTNIN PRILAGOJENA POTREBAM V GOSTIŠČU
Vse vrtnine in vsako leto tudi kakšna nova je predvsem z razlogom, ker jo potrebujejo za pripravo jedi v Gostišču Draga in jo običajno predlaga Aleš, pove Tina. Glavna vrtnina tako po količini pridelka kot po površini je še vedno solata, ki jo sadijo spomladi, poleti in jeseni. Sezono vsako pomlad začnejo s spomladansko solato in špinačo. Tudi letos je spomladanske solate več sort, ki so jih sadili v različnih terminih in jo bodo rezali vse do poletne solate, tej pa sledijo še jesenske, predvsem različni radiči.
Tini je na kmetiji v veliko pomoč oče Janez, ki je še vedno glavni pri pripravi in razvozu vrtnin javnim zavodom ter oba otroka, 9-letna Živa in 13-letni Samo, ki pomagata predvsem pri strojnem sajenju semen v platojčke. Za vse vrtnine naredijo sadike, direktno sejejo le korenček in mogoče pastinak. Tudi čebulo že več kot 20 let pridelujejo iz sadik, ki jih iz kupljenih semen vzgojijo sami. Veliko pomaga tudi Tinina sestra Ana Slatnar. Obe sta končali Biotehniško fakulteto v Ljubljani. Tina je magistrirala iz smeri vrtnarstva, Ana je izredna profesorica fakultete za sadjarstvo, vinogradništvo in vrtnarstvo, a bolj kot z nasveti pride Ana pomagat na kmetiji kot delovna sila, pri čemer pa vedno sliši še kakšno pikro besedo na račun raziskovalcev in teoretikov od izkušenega praktika očeta, nam zaupa Tina.

Na Sorškem polju je visoka podtalnica, ki s pomočjo vrtine omogoča namakanje 1,5 hektarske površine kapljično ali z razpršilci glede na vrsto vrtnine.

ŠTEVILO NAROČNIKOV JANVIH ZAVODOV VES ČAS V SPREMINJANJU
Solato, krompir in druge vrtnine s kmetije Likozar že več desetletij vozijo tudi v lokalne šole, vrtce in domove ostarelih. Še vedno je dobava lokalnih pridelkov v njihove kuhinje zelo odvisna od vodstva javnega zavoda, razpoložljivega kadra in finančnih sredstev. Obstajajo šole in vrtci, ki še vedno ne izkoristijo 20 odstotkov nabave lokalnih živil mimo javnih razpisov, ki ne znajo ali ne želijo delati sklopov pri razpisih ali izločiti določena živila iz razpisov, da bi s tem omogočili dobavo živil lokalnih pridelovalcev, kmetov. Ni dovolj, če šola naredi sklop zelenjava, mora določiti vrsto vrtnin. Trenutno dobavljajo pridelke sedmim oziroma osmim šol in vrtcem. Ves čas se dogaja, da kakšna šola prekine ali na novo naroči dobavo domačih pridelkov. Nedavno je ena do šol z novim ukinila šolsko kuhinjo in jim je hrano začel dobavljati zunanji izvajalec prehrane, kar je pomenilo tudi prekinitev lokalnih pridelkov. A ker se sistem ni obnesel, so čez čas ponovno uvedli šolsko kuhinjo in danes jim spet dobavljamo naše vrtnine, pove Tina, ki še nadaljuje, da je pri večini javnih zavodov še vedno glavno merilo cena, razlog, da ne nabavljajo pri kmetih pa je tudi ta, da zaradi pomanjkanja kadra v kuhinji želijo že očiščeno, olupljeno, na pol kuhana živila. Spet druge ozaveščene šole in njihovi delavci pa imajo raje lokalno pridelana živila, pri katerih imajo bistveno manj odpadka, živila so bolj kakovostna in sveža zaradi načina pridelave in krajšega transporta.

Pridelke in izdelke prodajajo tudi v kampu v Gozdu Martuljku, kjer je domači in tuji gostje radi posegajo po lokalni hrani.