V trgovinah za isti znesek dobimo vsak dan manj. Podražila se je hrana, nekoliko tudi sadje in zelenjava, a ne toliko, kot so se povišali stroški pridelave. Pridelki, ki prihajajo na trg, so imeli visoke vhodne stroške, ki niso vračunani v trenutne cene. Višjih odkupnih cen so bili tudi letos deležni le prvi zgodnji pridelki, pri mladem krompirju, prvih kumarah in zgodnjem zelju pa cene padejo, še preden naši pridelki pridejo na trg. Razlog je seveda uvoz.

Pričakovati je, da bodo odkupne cene poletne zelenjave višje, saj imajo v Španiji in Italiji, od koder k nam pride največ sadja in zelenjave, velik primanjkljaj zaradi suše in poplav. Cene sadja in zelenjave se oblikujejo na borzah, ki se lahko glede na vreme zelo hitro spremenijo. Večkrat smo že ugotovili, da zelenjava v državah EU ni poceni, se pa za nižjo ceno dobi marsikaj. Cenovno manj vredno blago je praviloma manj kakovostno, za nekoga pa predstavlja možnost velikega zaslužka. »Zelena mafija« vedno čaka na svojo priložnost.

Bolj kot zelenjava iz EU pa na naš trg pritiska zelenjava držav izven EU. Na novosadski tržnici je paradižnik že pred tedni padel na en evro za kilogram, še bolj kot srbskega paradižnika pa se naši pridelovalci bojijo srbskega zelja, makedonske paprike in še česa, kar z dobičkarji prihaja na naš trg. Domače pridelke pa se mulči ali pa končajo na kompostu.

Ko govorimo o inflaciji in s tem povezanimi podražitvami hrane, agrarni ekonomist dr. Aleš Kuhar poudarja širšo gospodarsko situacijo in izrazito napete razmere na svetovnem trgu. Slovenska kmetijska pridelava je problematično nizka, še zlasti pri zelenjavi, država pa za svoj trg nima nobenih obrambnih mehanizmov, kot jih ima na primer Avstrija, kjer se naj prej porabi vse domače avstrijsko in šele ko zmanjka tega, posegajo po tujem. Pridelava sadja in zelenjave je močno odvisna od vremenskih razmer, naš trg pa od uvoza.

Država bi se še bolj kot s kontrolo v verigi s hrano morala ukvarjati s poreklom in sledljivostjo.

Žal pa še ni zavedanja, da so kmetijske surovine in hrana strateško pomembne.

Inflacija, vključno z rastjo cen hrane, povzroča vedno večji pohlep in iskanje dobičkov, kar se v ekonomski teoriji pojavlja kot »pohlepna inflacija« (greedflation). V povezanosti z epidemijo v zadnjih dveh letih, vojno v Ukrajini, racionalizacijo številnih gospodarskih in razvojnih politik – tudi v prehranskem sistemu – se dogaja izrazito visoka stopnja tržne koncentracije na različnih segmentih od pridelave do prodaje. Od nabave repromateriala do ponudbe na drobno v trgovinah, povsod se potrjuje prisotnost inflacije pohlepa.

Zavezništvo med posredniki in trgovci je tako divje, da smo kupci povsem odvisni od tržnih silnic, ki jih kreirajo ti odločevalci oskrbne verige. Od njih je odvisno celo to, kaj bodo jedli otroci v vrtcih in šolah, starejši v oskrbnih domovih in varovanci v drugih javnih zavodih, kjer je glavno merilo še ved no cena in ne domača lokalno pridelana hrana. Do »horece« pa domače sadje in zelenjava, pobrana v optimalni zrelosti z vso svežino in hranilnimi snovmi, še nista prišla.

Številni preprodajalci sadja in zelenjave kvečjemu kupijo zabojček ali dva lokalnih pridelkov samo zato, da dobijo ime pridelovalca ter potem pod tem imenom brez omejitev prodajajo uvoženo nizkocenovno blago. Letos, ko bo zelenjave in sadja povsod manj, bo zavajanj in goljufij s poreklom še več, posledično pa to pomeni manj domačih pridelovalcev zelenjave in manj slovenskih vrtnin. In ko enkrat zelenjadar preneha s pridelavo, je zlepa ne bo ponovno vzpostavil. Možnosti za večjo pridelavo, skupno prodajo in nasploh povezovanje v organiziranem sistemu pa so že davno zamrle. In ne kaže na kakšno lučko na koncu tunela.