V poletnih mesecih se zaradi visokih temperatur in povečane vlage na zelju pojavijo bolezni, med katerimi so najpogostejše črna listna pegavost in prstanasta pegavosti, kapusna plesen in bakterijska črna gniloba prevodnih snopov-črna žilavka kapusnic.
Zelje je ena najpomembnejših zelenjadnic na svetu, tako po obsegu pridelave kot po pridelovalnih površinah. Poleg različnih napadov škodljivcev, plevelov in ogorčic pridelavo teh vrtnin ogrožajo tudi različne glivične in bakterijske bolezni. V poletnih mesecih se zaradi visokih temperatur in povečane vlage na zelju pogosto pojavijo bolezni, največkrat so to črna listna pegavost (Alternaria spp.) in obročasta pegavost (Mycosphaerella brassicicola), kapusna plesen (Peronospora parasitica) in bakterijska črna gniloba prevodnih snopov-žilavka (Xanthomonas campestris sp. campestris).
Črna listna pegavost se pojavi na listih v obliki omejenih koncentričnih peg s premerom od 1 do 10 mm. Njihova notranjost je žametna, temno rjava in kasneje počrni. Čeprav se rastline lahko okužijo že v fazi sadike, se bolezen običajno pojavi kasneje, ko se simptomi pojavijo na zunanjih listih. Optimalne temperature za nastanek okužbe so od 20 do 23°C s prisotnostjo vlage. Ta bolezen namreč od junija do oktobra napada zelje, pa tudi brokoli, ohrovt in cvetačo, katerih cvetovi zaradi tega počrnijo.
Obročasta pegavost se pojavi na zunanjih listih in na njih nastanejo obročaste pege, ki so najpogosteje premera 5 do 10 mm, lahko pa tudi do 18 mm. So skoraj pravilno okrogli z enim svetlo rjavim ali sivim središčem in so ostro ločeni od zdravega dela lista s klorotično- rumeno cono. Če je na listih veliko peg, list porumeni in odpade. Ta bolezen običajno ne povzroča velike škode , vendar vpliva na tržno vrednost zaradi poškodovanih listov.
Prve znake bakterijske črne gnilobe prevodnih snopičev prepoznamo v obliki rumenkastih obrobnih sprememb v tkivu kličnih listov ali razvitih listov, velikih od 1 do 3 cm in v obliki črke »V « . Osrednji del takšnih klorotičnih con nato odmre, listne žile pa počrnijo. Povzročitelj bolezni se po žilah širi na steblo, zato rastline slabše rastejo, se lahko posušijo ali pa ne oblikujejo glave pričakovane velikosti in trdote. Okuženo glavnato zelje ni primerno za skladiščenje in kisanje. Bolezen se na terenu hitro širi, naklonjena pa so ji rosna in meglena jutra v drugi polovici avgusta in v začetku septembra, ki jim sledijo sončni in topli dnevi. Vedeti je treba, da ta bakterija ostane na okuženih delih rastline tudi do tri leta, zato je kolobarjenje pomembno.
Žilavka se prenaša z okuženimi rastlinskimi ostanki, pleveli, največkrat pa s semeni, le tri okužena semena od 10.000 zdravih pa lahko v optimalnih pogojih povzročijo epidemijo. Žilavka ni nadzirana na semenu, zato je skrb vsakega pridelovalca semen in sadik da vzgoji zdrave rastline brez okužb z bakterijami. Prenašajo jo lahko tudi listne uši in polži.

Kapusna plesen se pojavlja na vseh pridelovalnih površinah, največja škoda pa nastane, če se bolezen razvije že v sadikah. Na kličnih listih ali mlajših listih lahko ponekod opazimo izgubo barve, rumenenje, na zadnji strani lista pa se pojavi sivo-bela prevleka . Napadene rastline lahko popolnoma odmrejo. Kasnejše okužbe na odraslih rastlinah povzročijo spremembe na listih v obliki rumenkastih nepravilnih lis z značilno pajčevinasto prevleko na spodnji strani, s staranjem listov, pa ti, postanejo bolj odporni.

UKREPI

Pri sajenju zelja upoštevajte kolobar in zelja ne sadite na isti površini dve do tri leta . Pomembno je, da sadimo odporne hibride, semena pa pred setvijo razkužimo tako, da jih za 15 minut namočimo v toplo vodo pri 50°C. Rastlin ne smemo saditi pregosto, pomembno je zmerno gnojenje z dušikom . Uporaba pripravkov na osnovi bakra zmanjša okužbo, ne smemo jih mešati z drugimi pripravki.
Za varstvo pred črno listno pegavostjo in prstanasto pegavostjo se lahko uporabljajo dovoljeni fungicidi. To so: Signum, Chamane, Ortiva, Mirador, Zaftra, Luna expirience, Score, Mavita, Sercadis plus in biološki pripravek Taegro.
Za varstvo pred bakterijsko črno gnilobo – žilavko pa velja preventiva, ki upočasnjuje širjenje bolezni. Uporaba zdravega, razkuženega semena, petletni kolobar za sadike, dveletni kolobar za pridelavo, zatiranje škodljivcev, pravilno gnojenje s kalijem, uporaba pripravkov za krepitev rastlin, uporaba gnojil na osnovi bakra (Labicuper) itd.
Za varstvo pred plesnijo so agrotehnični ukrepi pri pridelavi sadik na prvem mestu. To pomeni, da zagotovimo dovolj redko setev, zatiranje plevelov v setvišču in zračenje. Dovoljeni fungicidi so: Ortiva, Mirador, Zaftra ter biološki pripravk Polyversum.

Pripravila:
Marijana Kos, univ. dipl. inž. agr. – specialistka za vrtnarstvo