Med solatnice prištevamo solato, endivijo, radič, motovilec, nekateri pa tudi rukolo in regrat, kajti skupna značilnost vseh je, da se uporabljajo listi. Delimo jo na mehkolistno in krhkolistno (kristalka), ki se deli še na glavnato in rozetasto. Slovenci prisegamo na krhkolistne. Imamo še rezivko ali berivko.

Solatnice imajo kratko rastno dobo in v vseh obdobjih rasti zahtevajo optimalne pogoje. Za njeno vegetativno rast in formiranje glavic ali rozet je optimalna temperatura med 15 in 20 stopinj Celzija. Temperature nad 25 stopinj Celzija upočasnijo rast, nad 30 stopinj Celzija pa zaustavijo rast in spodbudijo nastavek cvetnega stebla. Tudi kaljenje solate je optimalno pri 20 stopinj Celzija (solata kali 3-5 dni), medtem ko pri 30 stopinj Celzija ne kali. Solata je dolgodnevnica in pri 13 urnem in daljšem dnevu požene cvetno steblo. Poletne sorte so bolj tolerantne in kasneje poženejo cvetno steblo. Solata slabo prenaša pomanjkanje vlage, dobi slabši okus in hitreje požene v cvet. Tudi prevelika vlaga ji ne odgovarja, kajti hitro se pojavijo bakterijske in glivične bolezni.

Solata vsebuje veliko vitaminov in mineralov ter tudi grenčine in citronsko kislino, katerega je največ v listnih rebrih in pospešuje prebavo in tek.

TUDI PRI SOLATI POMEMBEN KOLOBAR

Čeprav solata glede na ostale vrtnine ni tako občutljiva na kolobar, ga je potrebno izvajati. Najboljše predkulture so vrtnine, ki so bile bogato pognojene s hlevskim gnojem (plodovke, bučnice, žita in stročnice). Izogibamo se kolobarju z endivijami in radiči.

DIREKTNA SETEV ALI SADIKE

Pridelava večine solatnic poteka preko vzgoje sadik. Najpogosteje jih vzgajamo v gojitvenih ploščah – multiploščah (platojih). Pri vzgoji sadik je pomembno vzdrževati kar se da optimalne razmere, posebej so pomembne optimalne temperature v posameznih fazah vzgoje. V fazi vznika sadike prenesemo na svetlo mesto in znižamo temperaturo za nekaj stopinj, lahko celo na 12-15 stopinj Celzija. Sadike je potrebno redno oskrbovati z vodo, vendar ne preveč, saj bodo pri preobilnem zalivanju rastline nežne, koreninski sistem pa slabše razvit. Solato, endivijo in radič običajno presajamo v stadiju 4 do 6 listov. Zelo kvalitetne in izenačene sadike solatnic lahko vzgojimo v šotnih kockah.

Zalivanje solate je nujno takoj po sajenju, kasneje pa po potrebi.

Pri pridelavi na prostem in v zavarovanih prostorih lahko solatnice v manj ugodnih pogojih zavarujemo s prekrivanjem s prekrivali oz. z agrokopreno.

V primeru pridelave solate z direktno setvijo na njivo lahko pleveli bistveno bolj prizadenejo posevek, kot v primeru pridelave z vzgojo sadik. V primeru spomladanske ali poletne pridelave lahko zaradi hitrejšega vznika in rasti plevelov v posevkih pričakujemo več težav. Ker si pri številnih pridelovalcih solate v eni pridelovalni sezoni na isti površini sledijo tudi tri do štirikrat in zaradi omejenosti z dostopnimi herbicidi, se povečujejo težave s pojavom odpornih plevelov. Hkrati moramo biti pozorni tudi na nekatere plevele, ker so lahko gostitelji različnih virusov. Za zmanjšanje uporabe herbicidov svetovalci priporočajo uporabo različnih zastirk (organski materiali) oziroma pridelava solate na foliji.

Godna tla za vzgojo solate morajo imeti dobre vodno zračne lastnosti, imeti morajo dovolj organske snovi in ne smejo biti prekisla (pH 6,5 – 7).

 BOLEZNI IN VARSTVO RASTLIN

Solatna plesen je najpomembnejša glivična bolezen, ki prizadene solato. Občasno se lahko pojavi tudi na endiviji in radiču, vendar na njih redko povzroča škodo. Rastline so na okužbo z glivo solatne plesni občutljive v vseh razvojnih stadijih. Bolezen težave pogosteje povzroča spomladi in jeseni, ter pri pridelavi solate v zavarovanih prostorih. Pojav bolezni pospešujejo vlažna, slabo odcedna tla, gosti posevki in slabo prezračeni zavarovani prostori. Različne sorte in hibridi solate so različno občutljivi na to glivo. Za preprečitev so na voljo fungicidi, ki delujejo preventivno in delno kurativno.

Solatna pegavost več težav povzroča v vlažnem vremenu. Na rastlinah okuženih s to glivo opazimo majhne sivkaste oziroma rjavkaste pege, ki so obrobljene z vijoličnim robom. Najpogosteje znamenja opazimo na zunanjih, redkeje na notranjih listih. Pege se lahko med seboj spajajo, močneje okuženi listi pa se sušijo. Črna listna pegavost je nevarno glivično obolenje, zaradi katerega lahko rastline popolnoma propadejo. Poleg endivije lahko okuži tudi radič in solato.

Pri solatni pegavosti in črni listni pegavosti je zelo pomembna uporaba zdravega semena.

Bolezen gniloba koreninskega vratu povzročajo okužbe bazalnih delov rastlin. Okužene rastline se odzovejo s spremembo barve nadzemnega dela, rastline pa postopno hirajo in venijo. Obolenja so posledica okužbe z zgolj eno ali kombinacijo različnih gliv. V ta sklop bolezni prištevamo: sivo plesen, belo in črno gnilobo solate. Te glive so zelo polifagne in lahko okužijo tudi številne druge vrtnine. Rastline okužujejo v vseh razvojnih fazah. Za preprečitev teh bolezni je pomemben agrotehnični ukrep kot omejiti namakanje in preprečitev zastajanja vode v tleh, odstranjevanje obolelih rastlin in uporaba odpornih kultivarjev.

Solatnice imajo številne bolezni in škodljivce, zaščitnih sredstev pa je vedno manj.

MAJHNA UŠ, VELIKO TEŽAV

Na solati so eni največjih škodljivcev listne uši. Lahko se pojavijo različne vrste uši, najpogosteje se pojavlja vrsta Hyperomyzus lactucae. Največ težav z listnimi ušmi je jeseni in pomladi, ko so pogoji za njihov razvoj najugodnejši in lahko povzročijo veliko gospodarsko škodo. S sesanjem povzročajo deformacije listov, posledično rast rastlin zaostaja. Listne uši izločajo obilo medene rose, kar vpliva na izgled rastlin. So prenašalke virusov.

Poleg listnih, lahko veliko škodo naredijo koreninske uši. Ob močnem napadu koreninske listnih uši rastline venijo, količina in kvaliteta pridelka je posledično zmanjšana. Za koreninske uši so na voljo insekticidi.

Med vsemi boleznimi in škodljivci Jože Miklavc iz KGZS – Zavod Maribor opozarja tudi pridelovalce solate na eno največjih nevarnosti v kmetijstvu in sicer na invazivno vrsto stenic, to je marmorirana smrdljivka, ki sesa listje in plodove več kot 300 rastlinskih vrst. Posledica prisotnosti marmorirane smrdljivke je razbarvanje kožice in deformirani plodovi ter uleknjeno tkivo na mestu vboda in porjavelo meso pod kožico. V Sloveniji javna služba za varstvo rastlin spremlja pojav marmorirane smrdljivke od leta 2016 v okviru strokovnih nalog, ki jih vsako leto financira Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. Insekticid za zatiranje marmorirane smrdljivke v solati je acetamiprid Mospilan 20 SG, vendar sta dovoljeni največ dve tretiranji.

ŠEST POGOJEV ZA ZDRAVO SOLATO

Pri zagotavljanju ustreznega zdravstvenega stanja solatnic je zelo pomemben kolobar, izbor odpornih oziroma tolerantnih sort, setev zdravega oziroma certificiranega semena, uravnotežena preskrba rastlin s hranili, odstranjevanje in uničevanje ostankov obolelih rastlin in zatiranje plevelov.

VSE SOLATNICE NAPADAJO POLŽI

Pomemben preventivni ukrep proti polžem je čiščenje zarasti ob robovih vrtov, jarkov, poti,…, saj so zaraščena in vlažna območja najboljše skrivališče za polže. Zelo pomembno je, da polže začnemo zatirati pred odlaganjem jajčec, ki se prične pozno poleti ali zgodaj jeseni. Pogosto se v primeru manjšega števila polžev, ki povzročajo težave, lotevamo ročnega pobiranja in uničevanja polžev (za lažje in hitrejše pobiranje nastavljamo vlažne krpe, lahko so navlažene tudi s pivom, kose trohnečih desk, vlažne pšenične otrobe, kuhinjske ali mesne odpadke, na polovico prerezano kumaro,….), postavljanja fizičnih pregrad, ki polžem preprečujejo dostop do rastlin, postavljanja pasti (v tla vkopljemo posodice z gladkimi stenami, ki jih napolnimo s privabilno tekočino npr. pivom).

Pomembno je tudi ohranjanje naravnih sovražnikov polžev kot so krti, krastače, ježi, nekatere vrste ptic in naseljevanjem rac indijskih tekačic. V pomoč nam je tudi uporaba različnih materialov, ki dehidrirajo polže (potresanje apna, lesnega pepela, suha žagovina, oster pesek,…), vendar moramo potresanje materiala po vsakem dežju ponoviti. K zmanjševanju številčnosti polžev pripomoremo tudi z večkratno obdelavo tal, saj tako vsaj delno uničimo polže. Prekopavanje tal na površinah na katerih imamo težave s polži opravimo pozimi ali zgodaj spomladi. V zgodnjem spomladanskem času je priporočljiv ukrep tudi rahljanje zemlje, saj tako prekinemo mirovanje polžev. Insekticidi za zatiranje polžev je železov III fosfat pripravek Ferramol dovoljen tudi v ekološki pridelavi, ali granulati na osnovi metaldehida kot učinkovito sredstvo proti polžem.

HERBICID ZA ZATIRANJE PLEVELOV V SOLATI

Herbicidi za zatiranje plevelov v solati so na osnovi cikloksimida ter pripravek Kerb na osnovi propizamida, katerega zaloge so v prodaji do 31. decembra letos. Tretiranje je dovoljeno na dobro pripravljena tla, pred ali po vzniku posevka ali pred oziroma po presajanju sadik. Pri uporabi pred setvijo ali presajanjem je potrebno sredstvo takoj po tretiranju plitvo zadelati do globine 2-4 cm. Možna je tudi sajenje sadik solate na folijo, kjer uporaba herbicidov ni potrebna.

VABLJENI K NAKUPU knjige Miše Pušenjak

RASTLINJAKI NA VRTU