Razlog za mulčenje solate in zelja je slaba prodaja, na trgovskih policah pa nizkocenovne vrtnine iz uvoza.

Za to niso krive zaprte šole in vrtci, ki so bili zaradi epidemije zaprti nekaj mesecev, čas brez turizma ali številni vrtičkarji, ker so se bali, da bodo ostali brez hrane, če se zaprejo meje. Krivi so trgovci, ki kljub poudarjanju in njihovemu hvaljenju o ponudbi domačih vrtnin veliko taistih uvozijo po bistveno nižji ceni in tako izsiljuje domače pridelovalce ter jim pogojuje odkupne cene. Od slovenskih kmetov kupijo le manjše količine, nekaj za vzorec, veliko več pa uvozijo od vsepovsod. Kajti vse je pri naših sosedih Italijanih, Hrvatih, pa še južneje v Makedoniji, Srbiji, Albaniji in vse do Egipta precej ceneje. V teh dneh se na primer že uvaža paradižnik iz Nizozemske po bistveno nižji ceni, kot jo dosegajo Primorci s prvimi plodovi. Za slabo prodajo pri trgovcih niso bile krive zaprte šole in vrtci, saj so otroci morali jesti tudi doma, družine pa so v času koronakrize bistveno več kuhale kot prej. Tudi vrtičkarji ne morejo pridelati vsega.

Povečala pa se je prodaja pri pridelovalcih na domu. Glede na to da smo pri zelenjavi manj kot 40- odstotno samooskrbni, bi vse vrtnine morali prodati brez težav. Pridelava zgodnje solate, ki jo imajo najprej Dolenjci, potem Gorenjci, mladi krompir, ki ga imajo predvsem Dolenjci, in mlado zelje na Dolenjskem, Gorenjskem in na Štajerskem, bi morala pridelovalcem omogočati dostojno življenje. Če bi kupec diktiral, kaj mora trgovec ponujati, bi morebiti bilo tako. Ker pa trgovec dirigira kupcu, kaj naj kupi, se seveda obnaša, kot je zanj normalno: kupiti po čim nižji ceni in prodati po čim višji. In tako so odkupne cene vrtnin, zgodnjih, srednjih in poznih, vsako leto nižje, maloprodajne cene pa ne.

Pri krompirju smo manj kot 50-odstotno samooskrbni, pri čemer je številka še veliko nižja pri mladem krompirju, pa ga sedaj tistih nekaj pridelovalcev prodaja po ceni, ki je bolj podobna lanski ceni poznega krompirja.

Tudi naročene proizvodnje se trgovci ne držijo vedno. Ni se zgodilo prvič, da so na njihovo željo pridelovalci povečali površine z določeno vrtnino. Mogoče je potem kmet za prve pridelke dobil nekaj več, a takoj ko so na trg prišli še pridelki od drugod, je trgovec čez noč spustil ceno tudi za tretjino in pridelovalca izsiljeval na najrazličnejše načine.

Pri uvoženem blagu pa govorimo o sužnjelastniškem delu, nižjih stroških pridelave, uporabi več kemičnih sredstev ali povsem nekontrolirani uporabi tovrstnih sredstev, o ostankih pesticidov pri vrtninah iz držav znotraj EU ter še več izven EU pa tudi o posledicah dolgih transportnih poti. O vsem tem pišemo že domala zadnjih dvajset let, pa se nič ne spremeni.

V času karantene je bilo veliko povpraševanje po domačih pridelkih in upali smo, da se bo po koncu epidemije vendarle kaj drugače, da bomo vsi v verigi prehrane bolj ozaveščeni o pomenu lokalne prehrane. Kmetje pa so že takrat rekli: “Ko bo ta kriza mimo, bo kupcev na kmetijah spet veliko manj.” Tako tudi je. In bo, dokler država ne bo omejila uvoza v času, ko je dovolj kakovostnih domačih pridelkov, in dokler se potrošniki ne bomo bolj zavedali velikega pomena hrane za naše zdravje.