Na majhni kmetiji, na kateri živi s svojo družino že več kot 15 let, svojo bogato teorijo preizkuša tudi v praksi, predvsem v osnovni kmetijski dejavnosti čebelarstvo in v okviru svetovanja in izobraževanja kot dopolnilne dejavnosti na kmetiji.

Po zaključku študija na Veterinarski fakulteti v Ljubljani leta 2002 se je z družino preselila na manjšo družinsko kmetijo v vasi Velike Lipljene pri Turjaku. S partnerjem in štirimi otroki ter staršema se danes ukvarjajo s pridelavo zdrave hrane, pretežno za lastne potrebe, morebitne viške podarijo ali prodajo končnim kupcem, in s čebelarstvom ter prodajo osnovnih čebeljih proizvodov, kot so med, cvetni prah in vosek, končnim kupcem. Na njihovem vrtu ali na njivi je vsa zelenjava, v travniškem sadovnjaku pa so najrazličnejša sadna drevesa in grmičasto sadje. Poleg jabolk, hrušk, češpelj imajo različno jagodičje, breskve, češnje, pa tudi kostanj, figo, kivi in še veliko drugih dreves s sladkimi sadeži. Če je dobra letina, pridelajo veliko krompirja, pa tudi vse vrste zelenjave, od gomoljnic, solatnic, kapusnic in tudi plodovk. Iz viškov sadja in zelenjave naredijo veliko vložnin, sokov, kompotov in marmelad za ozimnico, kar pomeni, da so vse leto preskrbljeni s svojimi lastnimi pridelki in izdelki.

Že od nekdaj imajo kokoši, da imajo domača jajca, trenutno jih je 15 in med njimi sta celo dve iz lastne reje. Vrsto let je pri hiši psička Kiara, vedno pride še kakšen maček in že od začetkov, ko so imeli v Velikih Lipljenah le vikend, so tudi čebele. Maruškin oče Andrej Anžič je pred tremi desetletji začel s prvimi družinami, danes jih je okoli 40, bilo jih je tudi že več kot 50. Kot pravi Maruška, je gonilna sila predvsem pri čebelah še vedno njen oče, za fizično delo in delo s kmetijskimi stroji je zelo priden partner Primož, ki je tako kot ona veterinar, sama pa je že dobro leto nosilka kmetije in dopolnilne dejavnosti za svetovanje in izobraževanje.

Kmetija obsega 2,5 ha gozda in 1,5 ha travnikov in njiv na različnih lokacijah. Maruška in Primož razmišljata tudi o reji angus ali cikastega goveda, ki bi se paslo po travnatih površinah, rastlinjak pa bi podaljšal sezono pridelave zelenjave. O tem morata še temeljito razmisliti, saj je območje precej vetrovno, pa še zakonodaja glede ureditve rastlinjaka je precej rigorozna.

IZ NACIONALNEGA VETERINARSKEGA INŠTITUTA NA KMETIJO

Maruška je že v času študija in do leta 2005 pridobivala znanje na zasebnih veterinarskih ambulantah, pozneje pa kot pripravnica ter strokovna delavka – veterinarka za področje bolezni in zdravstvenega varstva mesojedov na Kliniki za kirurgijo in male živali pri Veterinarski fakulteti v Ljubljani. Kasneje se je zaposlila kot strokovna delavka – veterinarka za področje patologije in bila vodja zagotavljanja kakovosti na Inštitutu za patologijo, sodno in upravno veterinarstvo. Kot patologinja je veliko pozornosti namenjala tudi boleznim, ki so bile povezane s prehrano živali, in kot vodja zagotavljanja kakovosti na različnih organizacijskih enotah Veterinarske fakultete skrbela za izpolnjevanje regulatornih zahtev in skladnost z zahtevami standarda ISO 17025 – Zahteve za kalibracijske in preskuševalne laboratorije. Ves čas je dopolnjevala znanje s področja veterinarskih znanosti in kakovosti, med drugim tudi na Inštitutu za rejo in zdravstveno varstvo kopitarjev, ki deluje v okviru Veterinarske fakultete. Čebelarsko znanje in željo po znanju s področja bolezni čebel, za njihovo dobrobit ter tudi v skrbi za zdravje ljudi, ki te produkte uživajo, je nadgradila s podiplomskim študijem. Večino študijskih obveznosti in poskus, s katerim je preučevala vpliv zunanjih dejavnikov na dolgoživost kranjske čebele, je sicer zaključila že pred leti, disertacijo pa je upočasnila skrb za njeno družino, kmetijo in čebelarstvo ter delo v okviru dopolnilne dejavnosti na kmetiji. Čeprav bi si po eni strani želela, da bi bila le kmetovalka, ji teoretična znanja in izobrazba narekujejo, da to prenaša tudi drugim v okviru dopolnilne dejavnosti na kmetiji.

Maruška si je vedno želela, da bi živela in delala na kmetiji, in kar imajo sedaj, jo dopolnjuje in osrečuje. Najbolj srečna bi bil, če bi živela le od kmetijstva, jo pa vleče tudi teorija, ki ima praktične rezultate.

SVETOVANJE VSEM, KI SE UKVARJAJO S HRANO IN KRMO

Kmetijstvo in okolje v širšem smislu, v ožjem pa varna hrana, krma, varno okolje ter dobrobit živali so tesno in neločljivo povezana področja, ki Maruško izjemno zanimajo. S pridobivanjem najrazličnejših praktičnih in teoretičnih znanj in izkušnjami ima ustrezne kompetence, da lahko pridelovalcem in predelovalcem hrane in krme pomaga in svetuje na številnih področjih. Tako podjetjem, ki se kakorkoli ukvarjajo s hrano ali krmo, kot kmetijskim gospodarstvom in kmetom lahko svetuje ali izvede projekte oziroma naloge od začetka do konca, vključno s svetovanjem in vzpostavljanjem različnih sistemov vodenja kakovosti – bodisi so to pravila dobre proizvodne prakse, vzpostavitev HACCP sistema ter različni ISO ali drugi standardi. Nasveti izkušenih svetovalcev interdisciplinarnih področij, kot je Maruškino, so sicer v začetku izdatek, ki pa se po pravilu kasneje bogato obrestuje, saj se tako lahko doseže višjo vrednost prodanega pridelka/izdelka, ki je skladen z zakonodajnimi zahtevami, porabi se manj časa za »birokracijo«, dobi večje zaupanje kupca/potrošnika, veliko manj je nevšečnosti in izdatkov v primeru umika oziroma odpoklica živil ali krme.

Maruška Anžič je članica Čebelarskega društva Dobrepolje, Slovenskega združenja za kakovost in Društva podeželskih žena Velike Lašče.

VELIK POTENCIAL ZA EKOLOŠKO PRIDELAVO IN PREDELAVO

Maruška je tudi kontrolor ekološke pridelave in predelave. Povezanost med ekološko in lokalno pridelano hrano (in krmo) pride do pravega izraza takrat, ko je pot od proizvajalca do kupca oziroma potrošnika kratka, ko živilo ne izgubi svoje vrednosti in nima velikega ogljičnega odtisa zaradi dolgega transporta, kupec pa v vsakem trenutku ve, kje ga je moč dobiti, ter se lahko na lastne oči prepriča, kje, kdaj, kako in kdo ga je proizvedel ali predelal. Hrana, ki potuje tisoče kilometrov več dni, sicer lahko nosi oznako »eko« ali »bio« in je bila morebiti pridelana brez uporabe FFS v razmeroma čistem okolju, vendar taka hrana ne more biti okoljsko vzdržna. Zato ta hrana ne more biti konkurenčna lokalni in ekološko pridelani in predelani. Maruška Anžič ne razume, zakaj je odkup lokalnih živil tako slab in ima tako nizko ceno. “Še nobeden pridelovalec ali predelovalec ni tarnal nad pretežkim delom, pač pa le nad slabo prodajo in prenizko odkupno ceno.” Pri nas gre žal še vedno veliko ekološko pridelanih živil v prodajo po ceni konvencionalnih. Poleg tega je na številnih ekoloških kot tudi ostalih kmetijah težava v tem, da ni naslednika, čeprav po drugi na podeželju ostajajo in prihajajo mlade družine, ki si želijo zdravega načina življenja. Zato upanje za širitev ekološke pridelave in predelave ostaja, je prepričana Anžičeva.

ŽIVLJENJE NA PODEŽELJU

Ženske na podeželju se premalo povezujejo. Velike Lipljene so gručasta vas v turjaški pokrajini, spadajo pod KS Škocjan, kjer bi se lahko vzpostavil neke vrste multigeneracijski center za številne dejavnosti, npr. skupno varstvo, medsebojna pomoč tistim, ki so pomoči potrebni, vaško igrišče za otroke in še marsikaj drugega, česar danes vsaj v organizirani obliki ni.

Drugi že vzpostavljeni subjekti na podeželju so lokalne akcijske skupine, preko katerih bi lahko marsikoga spodbudili h dejavnosti, ki bi bila dodatni zaslužek ali celo delovno mesto, kar bi dalo podeželju neko dodano vrednost. O vsem tem in še marsičem razmišlja Maruška Anžič z namenom, da bi bilo življenje na podeželju še bolj kakovostno.