Na kmetiji Dežman se s predelavo kislega zelja in kisle repe ukvarjajo že od nekdaj. Že 25 let prodajajo pridelke in izdelke na grosupeljski tržnici, od lanskega septembra tudi na tržnici v Škofljici, po kislem zelju in kisli repi so znani daleč naokrog, saj so kupci na dom prihajali iz širše okolice. Lani je bila letina nadpovprečna, kupcev pa je bistveno manj, zato so skladišča in hladilnica polna pridelkov in izdelkov.

Tanja in Viktor Dežman obdelujeta 38  ha površin, od tega polovico lastne, ostalo je v najemu. V hlevih je 40 do 45 glav živine, od tega je 30 krav molznice, ostalo so plemenske telic. Teleta in tiste telice, ki jih ne privežejo v hlevu, prodajo, tudi preko oglasov v Kmečkem glasu, rejcem za nadaljnjo rejo, mleko pa preko KZ Grosuplje v Italijo. Približno 10 ha je njiv, ostalo so travniki. Poleg poljščin, ki jih pridelujejo za krmo, pa je del površin namenjenih pridelavi kolerabe, krompirja, zelja in repe.

Nekaj pridelka kolerabe so pustili kar na njivi, saj je hladilnica polna pridelka, prodaja pa slaba.

Letos so kolerabo pridelali na enem hektarju, zelje na pol hektarja, repo pa na slabem hektarju. Pridelka je bilo za vsaj 20 odstotkov več, prodaja pa je zelo slaba. Hladilnica je še vedno polna kolerabe in še po 10 ton kisle repe in kislega zelja čaka v kadeh. Običajno precej pridelkov in izdelkov prodajo trem šolam in vrtcem, dvema domova starejših in kar nekaj gostilnam in restavracijam. Šole in gostilne so zaprte, edina javna zavoda, ki kupujeta njihove pridelke in izdelke sta dva domova ostarelih. Žal pa tudi domova ostarelih v  Grosuplju in na Škofljici naročil nista povečala, kvečjemu jih še kakšen teden zmanjšata zaradi neješčnosti in večjega števila obolelih oskrbovancev. Nekaj pridelkov in izdelkov  prodajo na sobotni tržnici v Grosuplju in od septembra lani tudi ob sredah na tržnici v Škofljici ter na domu. Žal precej kupcev zaradi omejitve prehoda občin, ne prihaja po pridelke na kmetijo, zato Tanja in Viktor upata, da bo koronakriza kmalu mimo in bo prodaja v naslednjih mesecih boljša. Ni hujšega kot da celo leto delaš in skrbiš, da so pridelki in izdelki kakovostni, potem pa jih ne moreš prodati, pove Viktor Dežman.

Kmalu bo april in če pridelkov in izdelkov ne bodo prodali, jih bodo morali zavreči, saj so skladišča in hladilnica še vedno polni.

TEŽJE KOT PRIDELATI IN PREDELATI, JE PRIDELEK IN IZDELEK PRODATI

Kmetovanje na gričevnati pokrajini ni lahko, tla so precej plitva, pogoste so suše in pridelek je odvisen od vremenskih pogojev. Veliko škode pa jim na vseh posevkih dela tudi številčna divjad, ne fizično in ne finančno pa ni mogoče, da bi vse njive, na katerih raste koruza in vrtnine, ogradili s pastirjem.

Kljub omejenim pogojem kmetovanja, imamo dovolj znanja in tehnologijo, kar nam omogoča, da dosežemo dober pridelek, a kaj ko je potem težava prodaje, pove Viktor, ki še nadaljuje, da tudi če količinsko prodaš več, se pri zaslužku to ne pozna veliko, saj so cene pridelkov in izdelkov prenizke. Za delo, ki ga vloži kmet v pridelek in izdelek, je cena prenizka. Na tržnici nihče ne vpraša koliko ročnega dela je bilo vloženega in zaradi tega tudi ni pripravljen plačati več. Kislo zelje in kislo repo imajo Dežmanovi že dalj čas in v kraju so eni redkih, ki imajo tovrstno predelavo, Viktor se celo poheca, da so »monopolisti« s kislim zeljem in kislo repo v kraju, a jim to danes ne pomaga, ker kupcev ni.