Na kmetiji Mrčun, po domače Pr’ Moravčan, pridelujejo vsaj 30 vrst zelenjave, pri številnih vrstah tudi več različnih sort, ki dozorijo istočasno ali z določenim zamikom, vse s ciljem, da je ponudba čim bogatejša. Vso zelenjavo prodajajo na osrednji tržnici v Ljubljani, kjer ima mama Mija že svoje stalne stranke, v zadnjem času pa prihajajo tudi nove.

Že več generacij na ljubljanskih kmetijah pridelujejo zelenjavo in jo prodajajo na tržnicah, nekateri tudi v menzah, šolah ali bolnišnicah. Zelenjava se prideluje na manjših površinah in tako je tudi na severovzhodnem delu Ljubljane, iz Črnuč proti Šentjakobu, kjer se nahaja kmetija Pr’ Moravčan. Mija Mrčun je že kot otrok hodila s svojo mamo na tržnico v Ljubljano in tudi, ko se je primožila k Mrčunovim, je prevzela vlogo prodajalke na osrednji tržnici v Ljubljani. Z možem Francijem sta razvijala kmetijo in se predvsem prilagajala kupcem ter njihovim željam. Danes skorajda ni vrtnine, ki je na njihovi kmetiji ne bi pridelali. “Kupec danes želi vse vrtnine na enem mestu, ne da bo hodil k enemu po krompir, k drugemu po korenje in tako naprej,” pravi Mija. Kmetijo sta že pred leti predala sinu Andreju, ki prav tako sledi trendom in uvaja nove ter sodobne tehnologije pri pridelavi, vse v smeri olajšanja dela in zmanjševanja stroškov pridelave, kar je ob današnjih cenah pridelkov nujno.

Največji problem pri intenzivni pridelavi zelenjave je dobiti ustrezno delovno silo, ki za kmetijo predstavlja tudi velik strošek.

RASTLINJAKI NISO NIKOLI PRAZNI
Mrčunovi danes obdelujejo 30 ha površin, od tega je zelenjava na 7 do 8 ha, ostalo so njive, na katerih rastejo poljščine in travniki. Približno 2.000 kvadratnih metrov površin je pokritih, nekaj rastlinjakov je takoj za domačijo, drugi so nekoliko oddaljeni, a vseeno še dokaj blizu. Mile zime in pokriti prostori omogočajo, da imajo svežo zelenjavo čez vso leto, pri marsikateri vrtnini jim omogočajo podaljšanje sezone in spomladi zgodnjost. Pozimi so v njih motovilec in druge solate, medtem, ko so na prostem različni radiči. Že od februarja v rastlinjakih rastejo brokoli, cvetače, por, nadzemna kolerabica, zelje, različna solata in tudi krompir. Tako februar in prva polovica marca sta bila letos topla in sadike so se lepo utrdile. V prvi polovici marca pa so vse omenjene vrtnine sadili tudi že na prosto in jih pokrili s kopreno ter jih tako zaščitili pred pozebo. Druga polovica marca je bistveno bolj hladna od prve, razlike med dnevnimi in nočnimi temperaturami so velike, zjutraj pa tudi slane, zato se je rast  rastlin nekoliko ustavila, v zadnjih dneh pa so se temperature dvignile, vreme je vse bolj pomladno in Andrej upa, da bo tako tudi ostalo in bodo rastline uspešno rasle naprej.

Že celo zimo in še vedno režejo motovilec in radiče, pred kratkim so začeli rezati berivko in pobirati redkvice, v tem tednu pa bo prva spomladanska solata, v nekaj tednih pa že nadzemna kolerabica in prvi stročji fižol.

VSE SE PRODA KONČNEMU KUPCU

Mrčunovi vse izdelke prodajo na tržnici končnemu kupcu, saj tako dosegajo višje cene, pridelavo pa prilagajajo njihovi željam. Njihove stojnice so vedno polne različnih vrst in tudi sort zelenjave. Čez vso leto pridelajo vsaj 30 vrst različnih vrtnin, veliko tudi istočasno ali v razmaku več različnih sort. Solato na primer sadijo na 14 dni in to vedno tri ali štiri različne sorte. Prve sadike, ki jih sadijo v februarju in marcu, običajno kupijo, vse ostale sadike vzgojijo sami.

Vse pridelke prodajo v maloprodaji, končnemu kupcu, zato imajo vso leto v ponudbi pester izbor različnih sort in vrst vrtnin. Kupci so več ali manj stalne stranke, ki cenijo, da je pridelek zjutraj ali popoldan pobran, še isti ali naslednji dan pa že na krožniku.

Poleg površin za pridelavo zelenjave je še nekaj hektarjev njiv, na katerih pridelujejo pšenico, ječmen, tritikalo in koruzo, nekaj tudi travnikov, vse za pitanje govedi. Na kmetiji je poleg osnovne kmetijske dejavnosti pridelave zelenjave, že od nekdaj tudi živinoreja. Do nedavnega so bili v hlevih teleta, ki so jih pitali za bike do starosti 24 mesecev, od lanskega leta pa je v njih 60 telic, prav tako za pitanje do starosti 24 mesecev. Ne le, da so telice bolj mirne, tudi odkupna cena telic je v zadnjem času dosegla ceno bikov, medtem ko je nabavna cena telic celo nižja. Andrej je telice nabavil preko uvoznika iz Češke, prodal naj bi jih v Italijo ali Avstrijo, kamor gre večina slovenskih telic.

Poleg stalnih strank prihaja na tržnico, morebiti tudi zaradi pojava bolezni, s katero se bori cel svet, vedno več novih strank, ki cenijo svežo domačo zelenjavo.

O širitvi kmetije Andrej ne razmišlja, saj so glede na pridelovalne površine in pestro pridelavo vrtnin, ki zahtevajo veliko, tudi še ročnega dela, na robu zmogljivosti.  Kljub pomoči staršev, žene Andreje in treh šoloobveznih otrokih, ko pridejo iz šole ali v počitnicah, je ob določenih delih potrebno najeti dodatno delovno silo, ki jo je težko dobiti, pa še za kmetijo je velik  strošek. Vedno pa je bil in bo tudi v prihodnje pridelati zdravo in kakovostno vrtnino, ki jo bo kupec z veseljem kupil in zaužil.