Na sadjarski kmetiji Uhan v Rodinah pri Trebnjem so naredili vse, da bi nasad zavarovali pred pozebo. Tri noči so s tremi traktorji z ventilatorji nasad ogrevali in s tem dvignili temperaturo le za dve ali tri stopinje, kar pa je pri -6 do -10,6 stopinj Celzije usodno za celoten desethektarski nasad različnih sadnih vrst. 

Na sadjarski kmetiji Uhan v Rodinah pri Trebnjem se s pridelavo sadja ukvarjajo že 30 let. Jabolka, hruške, češnje, slive, breskve, jagode in orehe pridelujejo na skupnih desetih hektarjih. Ko so bile vedno pogostejše suše in poletna neurja s točo so uredili namakanje in nasade pokrili z mrežo proti toči. Pozebe do pred nekaj leti niso imeli, a v zadnjih letih tudi njihovim nasadom ni bilo prizanešeno. V zadnjih petih letih so imeli tri pozebe.

Za sistem oroševanja ni dovolj vode, zato so se na spomladanske pozebe pripravljali z drugimi ukrepi. Tudi letos so naredili vse, da bi drevesa obvarovali pred pozebo, a so bile nizke temperature prehude. Vsa drevesa so že pozimi prebelili z apnom, da bi s tem vsaj malo zamaknili spomladansko vegetacijo, po navodilih so uporabili sredstva za krepitev rastlin,  tri noči so v nasadih kurili  s tremi grelnimi napravami, porabili drva, ki jih porabijo za ogrevanje za celo zimo, a temperature, ki so se spustile od -6 do -10,6 °C, a več dni zaporedoma in so trajale tudi celo noč, so  bile usodne za ves nasad. Pred tednom dni cvetoč bel ali rožnat nasad je danes povsem črn oziroma rjav. Uhanovi še zmeraj upajo, da bodo na drevesu našli kakšen zelen, živ plodič, a ga ne najdejo.

Po slabi izkušnji z zavarovalnico glede ocenjene škode, previsoke premije in zelo velike odbitne franšize, nasadov ne zavarujejo več.

Z vsemi ukrepi bi nasad mogoče rešili, če bi bila spomladanska pozeba s  temperaturami do -3 ali -4 °C, a ne s tako nizkimi zimskimi temperaturami. »Čez -10 °C ni bilo vso zimo, smo pa imeli še v zimskem mesecu 25 °C,« pove mlad sadjar Aljaž Uhan, ki čaka na brezvetrje, da bodo drevesom še dodali sredstva za zaščito po pozebi kot to svetujejo svetovalci, saj še vedno upajo, da bo kakšen popek le oživel. V nasprotnem primeru, ki je bolj verjeten, bo to katastrofa ne le za njihovo družino, za vse pridelovalce sadje, za državo in za potrošnike. Aljaža poleg vsega skrbi kaj bo s 40-timi  čebeljimi družinami v nasadu, ki so se že zbudile in letale od cveta do cveta, sedaj pa so ostale popolnoma brez hrane.