Vodo je laže dodati kot odvzeti, zato velja star pregovor, da suša vzame eno kos kruha, moča pa dva. Na enem od spletnih medijev Agencije za okolje so letos, ko smo priča veliki suši in pomanjkanju vode, pregovor obrnili in ga zapisali obratno ter še dodali, da na pomanjkanje vode ne moremo vplivati.

Vendar, če pogledamo v zgodovino, so že v času pred našim štetjem na ozemlju Mezopotamije gojili ječmen s pomočjo namakanja. Danes je namakanje splošno razširjena metoda za povečevanje oziroma omogočanje pridelka. Na žalost smo pri nas daleč od tega. Primer, kako resno jemljemo namakanje v kmetijski pridelavi, je sanacija in obnova Vogrščka, številni nevzdrževani ali nedokončani namakalni sistemi in na papirjih napisani načrti za izgradnjo le-teh. 

Na Obali, kjer imajo običajno v poletnih mesecih težave s pomanjkanjem vode, je letos katastrofalna suša, saj so reke in potoki prazni, zasebni zadrževalniki vode za zalivanje prav tako, iz javnega vodovoda pa je prepovedano zalivati, saj vodo že dovažajo od drugod. Primorci že leta opozarjajo in predlagajo rešitve za ureditev namakanja kmetijskih površin, a so neuslišani. Nič ni bolj logičnega kot to, da bi bilo treba vodo, ki pozimi pade iz neba in priteče iz Alp, zadržati, jo shraniti in porabiti v času vročine in suše. A ker ni zadrževalnikov ali vsaj ne dovolj velikih, so ti poleti suhi, voda pa v času padavin odteka v morje. Tako je z zadrževalnikom v dolini Strunjana, v Sermin – Valmarinu, v dolini Dekanov, v dolini Lucije, v Parecagu, v dolini Dragonje …, ki bi jih bilo treba le poglobiti in razširiti. Vanganelsko jezero je bilo že pred leti zgrajeno iz kmetijskih finančnih sredstev za namene namakanja, danes pa z njim upravljajo le ribiči. Med predlogi je tudi ureditev mehkih jezov na reki Rižani, sanacija ter obnova Vogrščka, ki kar traja in bo še do jeseni zagotovo brez vode, razširjen namakalni sistem za Zgornjo Vipavsko pa je daleč od izvedbe.  

Z namakalnimi sistemi imamo v Sloveniji opremljenih le 6500 hektarjev kmetijskih zemljišč, kar je premalo za stabilno pridelavo v luči povečanja samooskrbe in prilagajanja podnebnim spremembam.

Kmete pa pri tem pogosto celo obdolžijo, da so glavni krivci za podnebne spremembe, kot so suša, pomanjkanje vode in podobno. Domen Benčina, mladi gospodar s kraške kmetije Pr’ Birtovih, je na podlagi podatkov, ki jih je izbrskal na spletu, ugotovil, da letalo Boeing 747 za en medcelinski let porabi toliko goriva, kot bi ga njegova kmetija v 15 letih. V tem času bi pridelali tolikšne količine mleka, krompirja, žit, mesa, zelenjave in jajc, da bi nahranili 100 do 200 ljudi. Krava bi morala živeti 283 let, da bi ustvarila toliko izpustov CO2, kot jih ustvari letalo v 12 urah. Letala in tovorne ladje prevažajo živila iz ene na drugo celino, mi vsi pa to podpiramo z nakupi teh izdelkov. Seveda pa so poleg letal in tovornih ladij še številni drugi onesnaževalci našega planeta.

Trgovske police so zaenkrat še polne živil, ne glede na to, ali slovenski kmet pobira pridelke ali pa ne. Žal pa nič ni nemogoče, tudi prazne police se lahko zgodijo, saj je suša prisotna tudi v državah, od koder živila uvažamo. Zato bi morala biti pridelava hrane in obstoj kmetijstva za državo prav tako strateškega pomena, kot je obramba domovine. Na pristojnem ministrstvu bi morali ne glede na parlamentarne počitnice in dopuste uslužbencev vedeti, kaj je treba že danes storiti za blaženje posledic po suši, in ne, kaj šele jutri. Žal pa nam povedo le to, da suša je in da je to posledica podnebnih sprememb.