Na kmetiji Marima v Trebešah pri Gračišču Urška Klančar in Marko Perklič uspešno razvijata sadjarsko dejavnost. Na ekološki način pridelujeta različno sredozemsko sadje, ki ga sušita na tradicionalni način v leseni  sušilnici, kjer mu s pomočjo toplote odstranita le vodo. Namizno grozdje sušita s semeni, saj se tako ohranijo vse hranilne snovi, rozinam pa dajo tudi sladki okus in značilno aromo.

Urška Klančar je kot otrok spremljala mamo in očeta, ki sta v prvih letih svoje poklicne poti kot kmetijska svetovalca, eden za živinorejo, drugi za poljedelstvo, obiskovala primorske kmetije. Za 18. rojstni dan je od staršev v dar dobila sadike oljk in z Markom sta zasadila prvi oljčnik. Temu je sledil študij agronomije, tik pred diplomo pa ji je nono predal še majhno kmetijo. Vedel je namreč, da kmetovanja ne bo opustila, kot bi ga morebiti njena starša, ki sta svojo poslovno pot usmerila v cvetličarstvo in urejanje vrtov. Tudi Markovi stari starši in starši so imeli majhno mešano kmetijo, na kateri je bilo nekaj sadnih dreves, kar je bilo dovolj za začetek sadjarske kmetije Marima.

Suho sadje je odličen, predvsem pa zdrav prigrizek.

Tako sta Urška in Marko na skupni poti, ob treh otrocih ter vsak s svojo redno zaposlitvijo, začela z urejanjem ekološke sadjarske kmetije Marima. Lastne površine so bile na različnih lokacijah, najemala in kupovala pa sta tudi nova zemljišča. Poleg oljčnikov so nastajali novi nasadi različnih sort namiznega grozdja, fig, marelic, kakija, sliv in hrušk. Urška kot agronomka, smer sadjarstvo, je natančno preučila lege za posamezno vrsto in sorto sadja, Marko kot ekonomist pa je dal še svojo potrditev, da se bo pridelava in predelava sadja tudi ekonomsko izšla. 

Urška in Marko sta uspela na razpisih za nekmetijsko dejavnost na kmetijah in za predelavo.

SORTE ZA SUŠENO SADJE

Kmetija danes obsega 7,5 hektarja površin na različnih lokacijah na območju Trebeš in v dolini v Dekanih, kar je v razdalji dobrih 15 kilometrov. Od vseh površin sta 2 hektarja oljčnikov, dobri 4 hektarji sadovnjakov, hektar njiv za pridelavo zelenjave in nekaj gozda. V nasadih je pol hektarja namiznega grozdja, 2 hektarja kakija, po 220 dreves hrušk in sliv, 200 fig,180 sadik aktinidije in nekaj manj marelic. Pri vsaki sadni vrsti so zasadili različne sorte, od zgodnjih do poznih, da obiranje razdelijo čez vso sezono. Pri namiznem grozdju, slivah in tudi drugih sortah so izbirali sorte, ki so odporne na določene bolezni, saj sta se odločila za ekološko kmetovanje.

Prvo sadje, ki dozori, so marelice. Žal je bilo letos marelic zaradi suše zelo malo in še te so prodali vse sveže. Je pa že pripravljenega pol hektarja površin za zasaditev novega nasada marelic. Istočasno z marelicami začnejo dozorevati dvakrat rodne fige, ki jih v zadnjih dveh letih ni bilo. V juliju dozoreva grozdje, ki ga obirajo vse do septembra, in fige. V septembru dozorevajo vse sorte fig, slive in hruške. Oktobra oziroma v začetku novembra obirajo kaki in nazadnje še aktinidijo, vmes pa tudi oljke. Mlad nasad 180 sadik aktinidije je trenutno zaradi suše v zelo slabem stanju. Urška in Marko upata, da ne bo polovica sadik odmrlo in bodo aktinidije naslednje leto le odgnale.

Urška je diplomirala iz pridelave fig in magistrirala na temo predelave oziroma sušenja fig. Pri namiznem grozdju sta se Urška in Marko odločila za pridelavo grozdja za rozine, torej za sušenje. Pri vseh vrstah sadja sta izbirala in preizkušala sorte, ki bi bile najbolj primerne za sušenje. Njun cilj je pridelovati kakovostno sadje za sušenje sadja na tradicionalen način, brez konzervansov, v leseni sušilnici, kjer se s pomočjo toplote sadju odvzame le voda. Z odvzemom vode se ustavijo mikrobiološki procesi v celicah, prostornina in teža sadja se zmanjšata, poveča se koncentracija hranilnih snovi, zato je pomembno, da sadje ni škropljeno in je ekološko pridelano. 

ROZINE KOT ČIPS IN PRIGRIZEK

Urška si je želela pridelovati namizno grozdje za sušenje. Črne rozine dobijo iz različnih sort, ki so tolerantne na peronosporo in oidij. Namizno grozdje najprej potrgajo, vse jagode doma osmukajo in jih v sušilnici posušijo skupaj s semeni, saj imajo semena največ hranilnih snovi in so zelo zdravilna. Večina rozin, ki prihaja na naš trg, je iz uvoza in so pražene na olju. Njihove rozine zaradi načina sušenja in semen niso tako primerne za pripravo sladic, jih pa imajo kupci zelo radi kot čips in prigrizek. Vsi nasadi so zaradi divjadi, predvsem divjih prašičev, ograjeni z 2,5 metra visoko ograjo in bodečo žico, trto pa morajo obdati še z mrežo, da grozdje zaščitijo pred ptiči.

Vse sadje selektivno obirajo v optimalni zrelosti in gre takoj na sušenje.

ŠKODE ZARADI DIVJADI, DIVJIH PRAŠIČEV, PTIČEV

Kot ostali pridelovalci imajo tudi na kmetiji Marima velike težave z divjadjo, tako s srnjadjo, jelenjadjo kot tudi z divjimi prašiči. Urška kot kmetijska svetovalka, specialistka za sadjarstvo in oljkarstvo pri Kmetijsko gozdarskem zavodu Nova Gorica, s sodelavci dnevno pregleduje škode na kmetijah. Že večkrat je povedala, da je edina rešitev v odstrelu in v spremembi zakonodaje. Lovske družine so prostovoljna društva, ki imajo državno koncesijo za lov, članov pa ne obvezuje, da izvršijo odstrel. »Kaj pomaga neomejen lov na divje prašiče, če ni ljudi, ki bi to izpeljali,« je prepričana Urška, ki razume tudi lovce, saj divjega prašiča ni enostavno ustreliti. Lovec mora biti na preži vso noč, in če ga ustreli, je treba žival še pospraviti, zjutraj pa ga čakajo nove obveznosti. Težava je tudi, ker lovska društva nimajo denarja za odškodnine, kmetje pa ne morejo biti zadovoljni le s podarjenim pastirjem ali kosom mesa. Nepošteno se ji zdi, da Zavod za gozdove plača škodo le za izgubo pridelka v letu nastanka škode, ne krije pa škode, ki se v trajnih nasadih pozna še v naslednjih letih. Že večkrat je predlagala vzpostavitev neke vrste lovske policije, ki bi bila stalno prisotna na terenu.   

Urška pove, da so še leta 2017 brez težav pridelali krompir na neograjeni njivi, danes pa preštevilne srnjadi, jelenjadi in divjih prašičev ne ustavi nobena visoka ograja in električni pastir. V zadnjih letih jelenjad povzroča veliko škode tudi v oljčnikih, kjer ne pojedo le listov, pač pa vršičke in tudi lomijo veje.

Za suhe fige je kmetija Marima večkrat prejela zlato priznanje na ocenjevanju Dobrote slovenskih kmetij na Ptuju.

OKUSI IN DOŽIVETJE ISTRE

Na kmetiji Marima večino pridelkov kot tudi suhega sadja prodajo sami končnim kupcem ali prek različnih skupin in organizacij, ki ponujajo lokalne pridelke in izdelke po Sloveniji. Prisotni so na dveh tržnicah na Gorenjskem, nekaj pridelkov in izdelkov prodajo tudi javnim zavodom, predvsem šolam in vrtcem, manjše količine svežega sadja in zelenjave pa prodajo KZ Agraria Koper. So člani zadruge Zakladi Istre, v katero je včlanjenih okrog 30 primorskih  pridelovalcev in nosilcev turistične dejavnosti z nočitvami, v okviru katerih ponujajo gostom istrski zajtrk, ki ga sestavljajo pridelki in izdelki iz kmetij. Ob zajtrku nudijo gostom še pet doživetij, med drugim tudi obisk kmetije Marima. Zagotovo bi lahko več pridelkov in izdelkov prodali lokalnim javnim zavodom, predvsem pa tudi celotni horeci.

Lesena sušilnica s pomočjo toplote, brez konzervansov, sadju odvzame le vodo.

Urška in Marko imata še veliko idej za razvoj kmetije. Nedavno jima je uspelo kupiti staro istrsko hišo in jo že obnavljata ter dograjujeta za namen turizma na kmetiji. Če bo vse po sreči, bo ta dejavnost zaživela že poleti prihodnjega leta. Takoj za tem bo sledila nova investicija, za kar imata že pravnomočno gradbeno dovoljenje, in sicer gre za novo sušilnico in hladilnico. Razmišljata pa tudi o še kakšnem novem pridelku, na primer bezgu, ki bi lahko s sadnim mešanim čajem s cvetovi ali plodovi popestril paleto izdelkov.

Okvir: Suho sadje pakirajo v steklene kozarce, ki imajo imena po Urškinih in Markovih nonotih, saj so pri obeh prav stari starši s svojim kmetovanjem ali predajo kmetije omogočili, da sta začela s sadjarsko kmetijo, ki sta jo poimenovala Marima.

Nasadi morajo biti ograjeni, trta pa v mreži, da je grozdje zaščiteno pred ptiči.