Za pridelovalce zelenjave na Primorskem je bila letos slaba letina. Ekstremno vreme v poletnih mesecih je pogosto prehajalo iz visokih na nizke temperature, veliko je bilo močnih in obilnih padavin, to pa je neugodno za rast zelenjadnic. Neurja z dežjem so odnašala rastline, oteženo je bilo sajenje. Zaradi še vedno preveč razmočenih tal na posevke ni mogoče s kmetijsko mehanizacijo, kar otežuje tudi pobiranje jesenskih pridelkov. Bistveno več je čiščenja in odpadkov pri pripravi zelenjadnic za trg.

Poleti je na Obali v kratkem času padlo pogosto več kot 100 litrov vode na m2, v ekstremnem primeru tudi 240 litrov, kar je odnašalo rodovitno prst, pri rastlinah, ki so bile dlje časa pod vodo, pa povzročalo bolezni, predvsem gnilobo. Po padavinah pa so nastopile visoke temperature, pojavljali so se ožigi in slaba oplodnja oz. odpadanje plodov. Še večje težave so bile konec avgusta in septembra, ko je bilo zaradi nenehnih padavin in razmočenih tal zelo oteženo sajenje jesensko-zimskih zelenjadnic. Močna neurja z dežjem so na primer v strunjanski dolini odnašala majhne rastline, ki so jih pridelovalci komaj posadili, je povedala Patricija Pirnat iz Kmetijske zadruge Agraria. Nekateri pridelovalci zaradi preveč razmočenih tal dalj časa niso mogli na posevke in sadike so jim propadle.

VELIKO ZAVRNITEV DOMAČIH PRIDELKOV

Med jesensko-zimske zelenjadnice na Obali spadajo predvsem brokoli, različne cvetače, por, koromač, radiči, cikorija, pa tudi jesenski česen in čebula. A zaradi pogostih padavin je veliko vlage v zraku, tudi v rastlinjakih, in rastline napadejo številne bolezni, pojavljajo se plesni in gnilobe, zaščitnih sredstev pa ni. Poleg tega so že od septembra previsoke dnevne in nočne temperature. Posledica tega je, da ohrovti in radiči ne naredijo pravilno glave, glave radičev so zelo velike, puhle in ne dosegajo teže ter uhajajo v cvet. Pridelovalci imajo zaradi blata na posevkih veliko več ročnega dela pri pobiranju, saj s traktorjem in drugo kmetijsko mehanizacijo ne morejo na njive, zato je potrebne veliko več delovne sile.

45 % manj je bilo spomladanskih in poletnih vrtnin zaradi slabega vremena.10 % višje so bile odkupne cene zaradi slabe letine domačih vrtnin.

Tudi oksidiranje dela rastline, kjer je odrezana, nastopi veliko prej, in čeprav je to običajni pojav, ki bi ga trgovci in kupci morali sprejeti, ga ne. Da so slovenski radič, cvetača, koromač, endivija … pri delu, kjer so odrezani, rjavi ali na trgovskih policah oveneli, pomeni, da pridelka ne perejo s sredstvi, s katerimi se podaljšuje obstojnost. To pa delajo marsikje v tujini, da zelenjava sploh zdrži dolge transportne poti. Pri nas pa zaradi tega trgovci veliko blaga zavrnejo. Veliko je zavrnitev kakija, ki je zaradi nenehnih padavin mrežast in s črnimi pikami, ki so le na povrhnjici, medtem ko je sadež povsem zdrav. V KZ Agraria skušajo te vrtnine in sadje prodati v lastnih trgovinah po akcijskih cenah ali pa jih podarijo humanitarnim organizacijam.

Ob tem Patricija Pirnat ponovno poudari, da imamo pri nas registriranih bistveno premalo sredstev za varstvo rastlin ali pa niso dobavljiva, kar naše pridelovalce postavlja v neenakovreden položaj napram večjim pridelovalcem v drugih državah znotraj in zunaj Evropske unije. Če bi slovenske vrtnine in vrtnine iz uvoza analizirali tako po vsebnosti mineralov, vitaminov, vlaknin, da ne govorimo o ostankih pesticidov, bi videli, da so domače veliko bolj kakovostne. 

TRGOVCI IN POTROŠNIKI IŠČEJO NAJNIŽJO CENO

Trgovci zaradi svoje poslovne politike iščejo blago po najnižjih cenah in z nizkimi cenami uvoženega pritiskajo tudi na cene domačih pridelkov, po drugi strani pa imajo potrošnika, ki ga privabijo z nižjimi cenami. A če potrošnik po določenem blagu ne posega in ostaja na policah, pride do odpisov in prekinitev dobave. Da na policah ne bi bilo ovelih ali poškodovanih pridelkov, bi morali poskrbeti uslužbenci v trgovinah in tudi potrošniki, ki pri nakupu pogosto preveč premetavajo pridelke. 

Kot se je podražila hrana, so se tudi vrtnine, saj so stroški pridelave višji. V povprečju so cene vrtnin višje za približno 10 %, odvisno od vrste vrtnin in kdaj kaj pride na trg oziroma kolikšna je pridelava te vrtnine v evropskem in svetovnem merilu. Letos na primer je imela dobro ceno solata, saj je je bilo manj tako pri nas kot v drugih državah zaradi težav z resarji, solata je uhajala v cvet, veliko je bilo netržnih glav in cena je bila 2,20 evra za kilogram. Vsaj pol manjši je bil povsod pridelek brokolija, zato je bil po 2,50 evra za kilogram. Tudi domači paradižnik zadnja leta dosega dobro ceno (1,60 do 1,80 evra za kilogram). Trenutno je slaba cena radičev, kar se pripisuje temu, da je veliko radičev še na domačih vrtovih. Cena hitro pada zelju zaradi pritiskov iz Hrvaške po 0,35 evra za kilogram.

ZEMLJIŠČA ZA PRIDELAVO ZELENJAVE

Več kot 90 % kmetijskih zemljišč na Obali je v lasti države oziroma Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov (Sklada). Ker država nima strategije, vsaj ne za podporo pridelavi zelenjave, pri kateri imamo zelo nizko samooskrbo, ni nujno, da se zemljišče, ki je bilo več desetletij namenjeno pridelavi zelenjave, ponovno da v zakup pridelovalcu zelenjave, če prejšnji preneha z dejavnostjo.

Ko pridelovalec zaradi prenehanja dejavnosti prekine zakupno pogodbo, Sklad preko razpisa išče novega najemnika. Pri tem je zakonsko določeno, kdo ima predkupno pravico in pogosto se zgodi, da njiva preide v trajni nasad ali še pogosteje vinograd. Tako se je zgodilo na območju namakalnega sistema Zontarji, južno od Bertokov, približno 5 km jugovzhodno od Kopra, kjer je bilo 20 let nazaj veliko zelenjadarjev, ki so pridelali čez tisoč ton zelenjave na leto, danes pa je tam le nekaj vrtičkarjev, ostalo so vinogradi in sadovnjaki.

Zaradi vremena je pri pripravi pridelkov veliko odpada, še več pa je zavrnitev trgovcev še preden pride blago na police, ker pridelki na dosegajo ustreznih standardov.

Zaradi vseh težav pri pridelavi zelenjave in predvsem zaradi starostne strukture gospodarjev ter nezainteresiranosti mladih za prevzem se kmetovanje opušča. Letos je na Obali vsaj ena zelenjadarska kmetija povsem opustila pridelavo, ker ni naslednika, več pa jih je pridelavo zmanjšalo zaradi pomanjkanja delovne sile.

VEČ ZELENJAVE V JAVNE ZAVODE, V HORECO ŽAL LE ZA VZOREC

Pohvalno je, da se je povečala prodaja vrtnin in sadja javnim zavodom, predvsem šolam in vrtcem. Še vedno se dogaja, da vseh vrtnin, ki so na voljo, ne želijo. Kot pove Patricija Pirnat, veliko raje nabavljajo globoko zamrznjeno špinačo kot lokalno svežo špinačo, s katero imajo v šolskih kuhinjah več dela. V horeci posegajo po lokalnih pridelkih le restavracije višjega cenovnega razreda, za pripravo malic in dnevno ponudbo pa se kupuje v veleprodaji, da je čim ceneje in da je čim manj dela.