Na Stritarjevi kmetiji, po domače pri Hribarjevih, se ukvarjajo z dvema dejavnostma. Oče Alojz Stritar ima žago in izdeluje lesene palete, sin Matevž pa je pred dobrimi štirimi leti pustil službo in prevzel živinorejo, rejo krav molznic za prirejo mleka. Lesna dejavnost je uspešna, večino palet izvozijo v Italijo, medtem ko pri prireji mleka stroški presegajo prihodke in Matevž razmišlja o opustitvi kmetovanja ali vsaj o prehodu na krave dojilje. Tako je naredila tudi tista peščica rejcev na tem območju, ki še vztrajajo pri kmetovanju.

Hribarjevi iz Velike Slevice pri Velikih Laščah se že od nekdaj ukvarjajo s živinorejo, ob tem pa tudi s predelavo lesa. Nekoč so bile na Velikolaškem med gozdovi tudi njive z žiti, danes pa je le še tu in tam kakšen manjši posevek koruze. In še ta mora biti ograjen z visoko mrežo in električnim pastirjem, da je zavarovan pred številno srnjadjo, jelenjadjo ter drugo divjadjo in zvermi. Večina kmetij ima v glavnem travnike in pašnike, pa še ti se vedno bolj zaraščajo, saj se kmetovanje opušča oziroma kmetje nimajo naslednikov. Zaraščanje kmetijskih površin bi bilo še večje, če ne bi bilo nekaj starejših kmetovalcev, ki kosijo in pasejo živali na travnikih svojih sosedov in znancev, ki so že davno obupali nad kmetovanjem. Na prste ene roke lahko v občini, ki velja za pretežno kmetijsko, preštejemo mlade gospodarje kmetij, ki imajo še voljo in veselje do kmetovanja. Eden takih je Matevž Stritar, niti 30 let star in po izobrazbi mehanik, ki je bil prej zaposlen v več znanih ljubljanskih avtosalonih. Po nekaj letih vsakodnevne vožnje v službo iz Velike Slevice v Ljubljano in popoldanskem delu na kmetiji se je odločil, da bo službo pustil in se posvetil kmetovanju.

Matevž je pred dvema letoma prevzel vodstvo Strojnega krožka Urban, ki pokriva kar pet občin: Kočevje, Ribnica, Ig, Škofljica in Velike Lašče.

S PRIREJO MLEKA NI RAČUNICE

Matevž obdeluje približno 30 hektarjev travnikov in pašnikov, večinoma so najeti od Sklada ali zasebnikov, ki ne kmetujejo več, zemlje pa prav tako ne želijo ali nočejo prodati. Matevž v večini najeta zemljišča le obdeluje in plačuje zakupnino, medtem ko subvencije prejemajo lastniki. Trenutno ima 28 glav živine, od tega je 18 krav molznic. Pozimi so krave privezane, telice, teleta ter plemenjak pa v prosti reji. Čez leto so vse živali na pašnikih, krave na tistih ob domačiji, da se vsako jutro in zvečer vračajo v hlev na molžo.

Hribarjevi so eni redkih v občini, ki še imajo krave molznice in vsak drug dan oddajajo mleko. Trenutno je veliko krav presušenih in namolzejo malo mleka, a običajno je mleka od 650 do 800 litrov na dva dni. O predelavi mleka Matevž ne razmišlja, pač pa prej o opustitvi prireje. Ko je pustil službo in se odločil za kmetovanje, je resno razmišljal o gradnji novega hleva. Danes o tem ne razmišlja več, čeprav ima živino v več gospodarskih objektih in so hlevi dotrajani. Pri zdajšnjih stroških reje in cenah mleka mu ne pride na misel, da bi vzel kredit za nov hlev, ga 20 let odplačeval, takrat pa bi bil hlev že star. Jasno mu je, da se pri teh stroških in cenah mleka prireja ne splača.

»Na koncu meseca mi ostane 400 do 500 evrov. In če se pokvari traktor, ti to vzame ves dobiček še za naslednjih šest mesecev. Kako naj potem preživljam sebe in svojo družino,« se sprašuje Matevž, ki si je v letih po prevzemu kmetije ustvaril družino, z ženo Katjo imata triletnega Jana in dvoletno Nežo. 

Pred leti je bilo na kmetiji več strojev, danes pa jih je manj, a so večji in sodobnejši, s katerimi si je Matevž precej olajšal delo.

STROJEV JE MANJ, A SO SODOBNEJŠI

Preden je kmetijo prevzel Matevž, so imeli več strojev, a jih je nekaj prodal oziroma nadomestil z novejšimi. Zamenjal je čelno kosilnico ter prodal star traktor in kupil nekoliko novejšega. V prihodnje želi prodati že 45 let star traktor in ga zamenjati za mlajšega, a ne povsem novega, saj si v zdajšnji situaciji v kmetijstvu ne želi kreditov.

Zaradi samih stroškov in kot pravi manjšega rizika za uspešno osemenitev ima vedno svojega plemenjaka, ki ga po potrebi daje k čredam telic ali krav. Na dve do tri leta plemenjaka tudi menja. Trenutno sta v hlevu dva bika, eden bo šel v zakol, drugega, ki je star 4 mesece, bo obdržal za plemenjaka. Bikce, stare 10 dni, proda za nadaljnjo rejo, saj za rejo pitancev nima ne prostora ne ustrezne krme. Nazadnje so koruzo pridelovali, ko je kmetijo vodil še stari oče, danes pa izračuni kažejo, da se pridelava koruze ne splača, saj jo kmetje pridelujejo za divjad. Strošek v višini 2.500 evrov za hektar koruze ne vzdrži prodajne cene mladega bika za zakol. Matevž daje krmi velik poudarek in poskrbi, da krave in mlade telice dobijo kakovostno travno silažo in suho seno, koruzo oziroma koruzni šrot pa kupi.

NA DOMAČIJI TUDI ŽAGA IN IZDELAVA LESENIH PALET

Oče Alojz je bil 24 let zaposlen v Kmetijski zadrugi Velike Lašče in je že takrat izdeloval ročaje za lopate, krampe, kladiva in podobno, kar so prodajali po celotni bivši Jugoslaviji, predvsem v Zagreb in Beograd. Leta 1991 se je ta trg prekinil in Alojz je začel izdelovati lesene palete ter v ta namen nabavil žago in žagarsko opremo.

V letih predelave lesa si je Alojz ustvaril dober prodajni trg. Večino lesenih palet proda v Italijo, nekaj pa tudi preko kmetijske zadruge na slovenski trg. Res pa je, da je prodaja palet v Italijo v zadnjem času upadla. Alojz Stritar pove, da les kupuje od SIDG (Družba Slovenski državni gozdovi) in od zasebnih lastnikov gozdov.

Oče Alojz že razmišlja o upokojitvi, Matevž pa o prevzemu lesne dejavnosti, kar ga bo postavilo pred dejstvo, v kakšno smer razvijati domačijo pri Hribarjevih. V tem trenutku ne vidi veliko možnosti za razvoj prireje mleka, pač pa prej o preusmeritvi v rejo dojilj. Če ne celo o opustitvi kmetijske dejavnosti ter ohranitvi in razvoju žage in lesne predelave.