V Trgovišču pri Veliki Nedelji je več pridelovalcev krompirja, ki se s tržno pridelavo ukvarjajo že pol stoletja in več. Pri Žalarjevih, po domače pri Skuhalovih, so pridelavo pred nekaj leti zmanjšali, a še vedno ga letno pridelajo od 150 do 170 ton, ki ga uspešno prodajo lokalnim kupcem po Prlekiji. Katja, najmlajša od štirih hčera, je ostala na domačiji z namenom, da bo prevzela kmetijo in nadaljevala z dejavnostjo staršev. Razmišlja o vstopu v ukrep mladega prevzemnika ter skupaj z očetom o kratkoročnem in dolgoročnem razvoju kmetije.  

V preteklosti so pri Skuhalovih imeli 50 glav govedi, tudi krave molznice, in 40 prašičev. Slavko se je k Skuhalovim priženil in s Silvo sta si ustvarila družino ter ob pomoči staršev nadaljevala s kmetovanjem. Sprva sta bila oba zaposlena, potem je Silva po rojstvu tretje hčere pustila službo in ostala doma. Pred več kot 40 leti sta začela s pridelavo krompirja, živinorejo pa počasi opuščala, dokler v hlevu ni bilo nobene živali več. Slavko je bil v službi na bencinski črpalki v Ljutomeru, kjer je kot uspešen in prijazen trgovec brez težav našel številne kupce manjših ali večjih količin krompirja. Skoraj ni minil dan, da ne bi na poti v službo komu dostavil še vrečo krompirja. In tako je še danes, le da zdaj kupcem dostavlja naročen krompir na dom, starejšim ga pomaga odnesti tudi v klet.  

Brez namakanja ne gre

Vedno so pridelovali več ali manj tri sorte krompirja, eno sorto zgodnjega, eno srednje zgodnjega in eno poznega. Na Dravskem polju, v Porečju Drave, so imeli že od nekdaj možnost namakanja, odkar je zgrajen namakalni sistem, pa si pridelave brez namakanja sploh ne predstavljajo. Če je potreba, krompir zalivajo takoj po sajenju in potem ves čas rasti. Vodo je namreč laže dodati kot odvzeti, kar Slavko dobro ve, saj so na tem območju pogoste ne le suše, pač pa tudi poplave. Lani so bile v porečju Drave ekstremne, poplavljenega je bilo 1,3 hektarja krompirja in Žalarjevi so bili vsaj ob 60 ton pridelka. Tako velike škode niso imeli v vseh letih pridelave, čeprav je vedno tveganje zaradi bolezni in škodljivcev. Ker je zaščitnih sredstev vedno manj ali pa so slabo učinkovita, je toliko bolj pomembna preventiva, pri čemer je eden od osnovnih pogojev ustrezen kolobar.

Žalarjevi z dokupom nekaj zemlje obdelujejo dobrih 10 hektarjev površin, od tega je bilo vedno okrog 4 hektarje krompirja, na ostalih površinah pridelujejo koruzo, pšenico ter tudi buče za bučno olje za lastno porabo.

Nekoč glavna sorta desiree, danes marabel

Slavko se je ob vsem delu na kmetiji in v službi udeleževal tudi številnih srečanj, ki so jih organizirale strokovne službe ali semenarske hiše. V pridelavi so vedno sledili novostim. Vsako sorto so najprej preizkušali sami, tudi pri pripravi različnih jedi, in če so bili zadovoljni vsi družinski člani in hkrati še kupci, so sorto obdržali v pridelavi. Tako sort niso pogosto menjavali, nove so uvajali le zaradi odpornosti na sušo, bolezni in škodljivce ter se tako prilagajali podnebnim spremembam. Če ne bi bilo tako, bi imeli še danes na primer desiree, ki je po Slavkovem okusu še vedno najboljši krompir, a žal donosnost ni več takšna, kot jo imajo druge, bolj prilagojene sorte. Slavko je desiree zamenjal za marabel, ki je vsestranska uporabna sorta, po kateri je veliko povpraševanje s strani kupcev.

Iz prodaje iz njive v celoletno prodajo

Nekoč so krompir pobirali ročno in na njivah je bilo tudi 50 ljudi – sorodniki, prijatelji, znanci, ki so pomagali. Danes imajo Žalarjevi vso strojno opremo, od sadilca, freze, mulčerja do kombajna za pobiranje in viličarja za dvigovanje palet. Kombajn ima zalogovnik, iz katerega se krompir doma strese na paleto ter z viličarjem odpelje v skladišče. Če so v preteklosti večino krompirja prodali z njive kupcem, ki so imeli kleti, pa imajo danes Žalarjevi svoja skladišča, kar jim omogoča, da krompir prodajajo vse leto. Skladišče so uredili v stari hiši in v hlevih, kjer je poleti prostore mogoče hladiti, pozimi pa ogrevati. 

Ves pridelek prodajo lokalno

V povprečju so pred dvema desetletjema pridelali 45 do 50 ton krompirja. Slavko se spomni izjemno dobre letine, ko je pri eni od sort dosegel celo 80 ton po hektarju. Danes je ob normalni letini povprečni donos 55 ton po hektarju. Ves pridelek brez težav prodajo, čeprav ga hoteli, zdravilišča, menze in nekateri javni zavodi ne kupujejo več, ker raje kupijo že na pol kuhanega ali vsaj olupljenega. S strani nekaj šol in vrtcev pa je v zadnjem času spet večje povpraševanje. »Še vedno vsaj dvakrat na teden peljem krompir svojim strankam v Ljutomer,« pove Slavko. 

Pred leti ob krompirju solata, v zadnjih letih korenček

Pred leti so pridelovali tudi solato in radič, katerih prodaja je bila odlična. V zadnjih letih imajo na nekaj arih korenček, ki ga prav tako brez težav ob krompirju prodajo svojim stalnim kupcem. Slavko je bil med prvimi, ki je korenček začel saditi na greben, kar se na peščenih tleh dobro obnese, pridelek je vedno odličen. Ker korenček že sam po sebi velja za posladek, so ga pri Skuhalovih s tem namenom začeli pridelovati. Ko je bil čas za spravilo, so poklicali sorodnike, prijatelje, nekaj svojih stalnih strank in pobiranje korenčka ni bilo le delo, pač pa praznik Žalarjevih in druženje, ki je postalo tradicionalno. »Dan začnemo zjutraj s krompirjevo solato in klobaso, sledi pobiranje korenčka in zatem kosilo, ki ga pripravijo domače gospodinje – danes so to vse štiri hčere, in prijetno druženje traja do poznega večera.

Vajeti prevzema mlada prevzemnica

Čeprav so pred leti zemljo dokupovali, je Slavko nedavno nekaj tudi prodal. Gre za zemljo nasproti domačije, na drugi strani ceste Ormož – Ptuj, kjer so jim zaradi obnove in elektrifikacije železnice zaprli vsaj tri dovoze na zemljišče.

Pridelavo krompirja so v zadnjih letih zmanjšali, a Slavka prihodnost kmetije ne skrbi. Dve hčerki, Mateja in Metka, sta poročeni na kmetijo v bližini, tudi tretja Irena ni daleč, in vse tri se rade vračajo domov ter pomagajo očetu ter Katji z družino, ki je ostala na domačiji. Vse štiri hčere so zelo povezane med seboj. Tudi tisti dan, ko smo jih obiskali, se je Katja od nas poslovila prej, ker je šla v vrtec po svojo petletno hčerko Laro in še dva otroka svoje sestre. Odkar jih je veliko prezgodaj zaradi nenadne bolezni pred leti zapustila mama, so še toliko bolj povezane in skrbijo za očeta. »Ko Katje ni doma, me tako pokliče druga, tretja ali četrta hči ter vpraša, če sem lačen, ali mi kaj manjka,« se pošali Slavko, ki je najbolj vesel osmih vnukov ter tega, da je najmlajša hčerka Katja ostala doma, si ustvarila družino in bosta s partnerjem Dejanom nadaljevala s kmetovanjem. Katja je naredila izpit za traktor, prekvalifikacijo za kmetovalko in že dela načrte, kako kmetijo razvijati v bodoče. »Vsekakor bomo nadaljevali s pridelavo krompirja. In mogoče bi že letos zasadili nekaj več korenčka,« razmišlja Katja, oče Slavko pa doda, da bi v kolobar vključili tudi sojo.

Slavko si je poleg vsega dela vzel tudi prosti čas. V kulturnem društvu se je preizkušal kot amaterski igralec, njegov hobi pa so bili tudi motorji. Imel je štiri motorje, ki jih je podaril svojim hčeram oziroma njihovim partnerjem, obdržal pa si je Puchovega oldtimerja, ki bo letos tako kot Slavko dopolnil 70 let. 

Slavko je bil 32 let rezervni policist in je bil soudeležen v osamosvojitvenem boju leta 1991. V spomin na to je na Žalarjevi domačiji spominska plošča.

I