Zveza kmetic Slovenije ob svetovnem dnevu kmetic opozori na pomen kmetic in podeželskih žensk s tradicionalno slovesnostjo v Zagorju ob Savi. Takrat razglasijo tudi ime kmetice leta. Med šestimi nominirankami je laskavi naziv kmetica leta 2024 dobila Marjana Kogelnik, ki jo je predlagalo Društvo podeželskih žena Dravograd. Reportaža s prireditve bo objavljena v naslednji številki Kmečkega glasa.

MARJANA KOGELNIK

Podklanc, Dravograd

Društvo kmetic Dravograd

62-letna Marjana od rojstva živi in dela na kmetiji. Na hribovski kmetiji pri Dolancu na Otiškem Vrhu, ki jo je kasneje tudi podedovala, je spoznala lepoto in težavnost ročnega kmečkega dela, ki ga je bilo v času njenega odraščanja še zelo veliko. Po končani srednji kmetijski šoli v Mariboru se je zaposlila na Kmetijski zadrugi v Dravogradu, kjer je šest let opravljala delo v proizvodnji hmelja.

Na srednji šoli je spoznala tudi moža Marka, s katerim se je omožila na prvi »koroški ohceti« v Dravogradu, ki je bila takrat ena največjih prireditev na Koroškem. Preselila se je na moževo – Klančnikovo kmetijo v Podklanc pri Dravogradu in s sabo prinesla tudi svojo Dolančevo domačijo. Tako se je začel razvoj Klančnikove kmetije. Rodili so se jima trije otroci, Špela, Miha in Peter. Zgradili so sodoben hlev za prosto rejo govedi – za krave molznice, teleta in telice, obnovili hlev za rejo prašičev ter uredili še 30 hektarjev veliko oboro za rejo gojene divjadi.

Tri dokaj velike osnovne kmetijske proizvodnje so dajale viške mesa govedi, prašičev in divjačine, zato so registrirali dopolnilne dejavnosti za razsek in predelavo mesa ter izletniški turizem s poudarkom na degustaciji domačih suhih mesnin ter z ogledom in predstavitvijo kmetije. Goste na kmetiji s turističnim vlakcem popeljejo v oboro gojene divjadi, kjer se nahaja tudi lovska koča z biološko učilnico. Tako kmetijo zelo radi obiščejo tudi šolarji z različnih koncev Slovenije.

Ko je umrla tašča, je Marjana prevzela breme vsega gospodinjstva za 10-člansko družino in dopolnilno dejavnost peke kruha. V krušni peči, kurjeni na drva, pa ne peče samo kruha, ampak tudi odojke, ki so znani po celi Koroški in še prek meje v Avstriji.

Oba z možem Markom sta danes upokojena, kmetijo pa sta predala sinu Mihu, ki s svojo družino nadaljuje s kmetovanjem. Seveda pa sta še vedno oba nepogrešljiva pri številnih opravilih na kmetiji. V času aktivnega Marjaninega dela je kmetija prejela več priznanj, med drugim leta 2007 prvo mesto v akciji S kmetije za vas in več priznanj na Dobrotah slovenskih kmetij na Ptuju.

Marjana je ponosna, da na kmetiji živijo štiri generacije v razumevanju in slogi.

ZDRAVKA KAMPIJUT

Bizeljsko

Društvo kmetic Brežice

61-letna Zdravka se je na 20-hektarski kmetiji moževih staršev vključila v življenje in delo, kar traja že več kot 35 let. Dolga leta se je vrtela v kuhinji domače turistične kmetije Balon – Bela gorca, kamor so prihajali številni gostje, željni dobre domače hrane. Na kmetiji se ukvarjajo s predelavo in prodajo mesnin.

Ko je vodila aktiv kmetic, ki deluje v sklopu Društva kmetic Brežic, je želela izpostaviti kakšno domačo tradicionalno jed. Ob podpori članic je padla odločitev za slani desert iz ajdove moke in skute – bizeljski ajdov kolač. Njihova kmetija je postala prizorišče odmevne prireditve z naslovom Razstava in ocenjevanje bizeljskega ajdovega kolača, ki so jo gostili celih 15 let. Za ajdov kolač je večkrat prejela tudi priznanje. Pred vrati je osemnajsta prireditev, ki se je zaradi potrebe po večjem prostoru preselila v osnovno šolo. Zadnji pomemben dogodek, za katerega si je prizadevala, je vpis pletenice v obliki srca – svatovsko srce – v register nesnovne kulturne dediščine.

Aktivna je tudi v Združenju turističnih kmetij Slovenije, kamor je njihova kmetija vključena od vsega začetka. V okviru združenja je sodelovala pri projektu Regionalna gastronomska dediščina. Skupaj z nekaterimi članicami društva so s svojim znanjem in izkušnjami pripomogle k nastanku monografije z naslovom Okusi Posavja.

BREDA FINK

Obrh, Dolenjske Toplice

Društvo podeželskih žena Dolenjske Toplice

67-letna Breda je rojena Novomeščanka. Vse do upokojitve je bila zaposlena in delala na kmetiji. Vedno je poskrbela za vse okoli sebe. Dobro leto je skrbela za nepokretno taščo. Leto 2012 je bilo zanjo izredno težko, prevzela je skrb za svojo bolno mamo in jo vzela k sebi. V istem letu je izgubila tudi moža. Dobrih 12 let je skrbela za mamo, a je letos izgubila tudi njo.

Po smrti moža sama skrbi za kmetijo, ki obsega osem hektarjev gozda in dobre tri hektarje njiv, dober hektar ima še v najemu. Z veseljem obdeluje zemljo, da pridela krmo za živali, obenem pa prodaja tudi svoje pridelke, predvsem krompir. Vedno poskrbi za ozimnico. Nekaj časa je sadila meliso za pridelavo eteričnega olja v bližnji destilarni. Trenutno ima v hlevu dve plemenski svinji z mladiči, okoli 20 ovac in nekaj kokoši. Pecivo peče iz svojih domačih jajčk. Zadnja leta ji pomaga vnuk, ki je končal srednjo kmetijsko šolo, kar pomeni, da se bo rod na kmetiji nadaljeval. Ob večjih opravilih prideta na pomoč obe hčerki z družinama. Ima pet vnukov in je najbolj vesela, ko je polna hiša in jih lahko postreže z domačimi dobrotami.

Rada ima ples in pleše v folklorni skupini Izvir, ki je del Društva podeželskih žena Dolenjske Toplice, ter v folklorni skupini Društva Kočevarjev staroselcev.

ANICA OSOLNIK

Velika Lašna, Kamnik

Društvo podeželskih žena Tuhinjske doline

60-letna Anica je odraščala na manjši hribovski kmetiji, ki so jo njeni starši vodili skupaj z manjšo žago. Po očetovi smrti je ostala na kmetiji z materjo in bratom, kar jo je še bolj povezalo s kmetijo. Bila je zaposlena, vendar nikoli ni pozabila na kmetijo in domače korenine. Kljub polni zaposlitvi je pomagala na domači kmetiji, dokler se pri dvajsetih letih ni poročila ter se preselila na možev dom v Veliko Lašno v Tuhinjski dolini. Oba z možem sta bila zaposlena in ob tem skrbela za kmetijo.

Zgradila sta novo hišo, hlev in garažo ter posodobila kmetijsko mehanizacijo za lažje delo. Ko je tašča leta zbolela in obležala, jo je Anica kljub službi negovala vse do smrti. Deset let zatem je umrl tudi tast in po množičnih odpuščanjih v podjetju Svilanit se je leta 2011 odločila, da se popolnoma posveti kmetiji. Anica je ponosna mati treh otrok, dveh hčera in sina, ki z družino živi doma in prevzema kmetijska opravila. Veselje ji dela tudi šest vnukov, ki jih razvaja z raznimi dobrotami.

Gašperjeva kmetija je hribovska kmetija in obsega 14 hektarjev gozda in pet hektarjev obdelovalnih površin. Redijo krave dojilje, bike, kokoši in prašiče.

Anica je znana po svoji izjemni delavnosti, obvladovanju tako kmetijskih strojev kot ročnega dela in zmožnosti prilagajanja vsem izzivom, ki jih prinaša sodobno kmetijstvo.

JANA URH

Vopolje, Cerklje

Društvo Gorenjski nagelj

61-letna Jana s svojim sinom kmetuje na nižinski kmetiji v vasi Vopolje v občini Cerklje. Skupaj obdelujejo 20 hektarjev kmetijskih in 10 hektarjev gozdnih zemljišč. Glavna proizvodna usmeritev je prireja mleka in mesa. Za lokalni trg pridelujejo krompir in nekaj zelenjave.

Je prizadevna kmetica z dušo in srcem, saj tudi po tragediji leta 2017, ko je v nesreči pri delu izgubila moža, ni zmanjšala obsega kmetije. Z možem sta zgradila nov hlev za 50 glav govedi in takrat je Jana prevzela molžo krav ter skrb za družino, ostarele starše in daljno sorodnico, ki je živela sama v bližini kmetije. Po moževi smrti je prevzela upravljanje kmetije. Naredila je izpit za traktor in tako sinu priskočila na pomoč pri delu s stroji.

Spoštuje vrednote, kot so: poštenost, pravičnost, pripravljenost pomagati, razumevanje v družini, prijateljstvo, mir, napredek, enakopravnost, pripadnost kmečkemu stanu in narodu. V prostem času z veseljem speče kruh v krušni peči in sladko pecivo za domače in prijatelje ter za številne prireditve.

V 37 letih dela se je kmetija precej posodobila. Niso pa povečevali obsega kmetijskih zemljišč, ker menijo, da je treba imeti toliko zemlje in dela, da nasledniki zdržijo in ne zasovražijo kmetije zaradi preobilice dela in stresnih situacij.

MARIJA JUG

Ličenca, Loče

Društvo kmečkih žena Zarja, Slovenske Konjice

58-letnaMarija je četrta od šestih otrok staršev Nežike in Jožefa Čonč, po domače pri Tinčevih, v vasi Ličenca. Po končani osnovni šoli so jo starši določili za prevzemnico kmetije, zato je nadaljevala šolanje na kmetijski šoli v Svečini. Po končani šoli se je poročila z Ivanom in ostala doma na kmetiji. S starši je prijela za vsako delo, saj je bil mož vedno službeno odsoten. Marija je komaj čakala, da se mož upokoji in jo razbremeni, a je na žalost prišla bolezen in zopet je večino fizičnih del padlo na njena ramena. Njihova kmetija se že več generacij predaja ženskam, zato se z vsako generacijo spreminjajo tudi priimki. Zdaj sta solastnika kmetije tudi njena hči in njen mož.

Kmetija je nižinska in meri 18 hektarjev, pri čemer je 10 hektarjev gozda in 8 hektarjev obdelovalnih površin. V hlevu imajo 16 glav živine, pri čemer je devet krav molznic, katerih mleko oddajajo v Mlekarno Celeia. Ukvarjajo se tudi s prašičerejo in prodajo odojkov. Kljub vsemu delu na kmetiji se zelo rada druži s prijatelji, hodi na morje in če ji čas dopušča, prebere kakšno dobro knjigo. Je tudi članica cerkvenega pevskega zbora ter aktivna članica Rdečega križa na Svetem Jerneju, kjer se veliko druži s starejšimi, jih obiskuje in jim kdaj priskoči na pomoč pri čiščenju, kuhanju ali pa jih pelje k zdravniku.