Od spomladi do pozne jeseni je na slovenskih njivah med kapusnicami najpogostejše zelje.

Prek zimskih mesecev zelje spada med osnovne sestavine za pripravo najrazličnejših tradicionalnih jedi. Priljubljena je zeljna solata, martinove pojedine ni brez rdečega zelja, ko je mrzlo, pa je nepogrešljiva pečenica z matevžem in kislim zeljem ter številne druge jedi. Žal so vse te jedi premalo zaželene pri otrocih in mladostnikih, četudi vemo, kako zdrave in koristne so. Sveže zeljne glave ter kislo zelje tudi premalokrat pridejo v šolsko prehrano. Na trgovskih policah pa je pogosto zelje iz uvoza, domače pridelovalce pa izsiljujejo z nizkimi odkupnimi cenami.

Na kmetiji Simončič v Velikem Mraševem na Krškem polju v teh dneh pobirajo še zadnje glave poznega zelja, za katerega so sadike letos poskusno vzgojili sami. Na njivah so imeli sedem različnih sort poznega zelja, in sicer dve rdeči sorti in pet zelenih. Z letino so zadovoljni, tudi večjih težav z boleznimi in škodljivci k sreči niso imeli.

Kljub temu ima večina tržnih pridelovalcev vrtnin v kolobarju tudi zelje, od zgodnjih do poznih sort, med katerimi so tudi rdeče. Letošnja letina je bila – tako kot v zadnjih letih – spet nekaj posebnega. Zaradi visokih temperatur in pomanjkanja padavin so kapusnice poleti zaostajale v rasti, veliko sadik je tudi propadlo. Septembrski dež pa je povzročal bakterioze, številni pridelovalci so imeli težave s spravilom pridelka. Ponekod je zelje na njivah pokalo, glave so bile manj zbite. Kljub obilici dežja pa je bilo manj težav s črno žilavko kapusnic.