Skupna kmetijska politika v okviru ukrepa IRP 42 Lokalne pasme spodbuja kmetijska gospodarstva k reji lokalnih pasem domačih živali avtohtonih in tradicionalnih pasem, ki jim grozi prenehanje reje. Med te pasme sodi tudi avtohtona pasma bosanski planinski konj. Celo znan slovenski literarni junak Martin Krpan naj bi sol tihotapil na mali bosanski kobilici.

Mednarodno združenje rejcev bosanskih planinskih konj (MZRBPK) so ustanovili ljubitelji in rejci bosanskega planinskega konja iz devetih držav leta 2010 na ergeli Borike (od leta 2019 ne obstaja več) in ima sedež v Sloveniji. MZRBPK je priznano rejsko društvo, ki ima odobren rejski program in vodi izvorno rodovniško knjigo za pasmo bosanski planinski konj. Najpomembnejše naloge so povezovanje rejcev, lastnikov in ljubiteljev bosanskih planinskih konj, ohranitev kritično ogrožene pasme in povečanje populacije, izvajanje rejskega programa, izdajanje zootehniških dokumentov in vodenje izvorne rodovniške knjige za čistokrvne bosanske planinske konje. Rejci, ki pristopijo v združenje podpišejo pristopno izjavo, da bodo živali vzrejali skladno z rejskim programom in so deležni določenih ugodnosti pri izvajanju rejskega programa.

Namen IRP 42 Lokalne pasme je ohranjanje lokalnih pasem domačih živali, ki jim grozi prenehanje reje, njihove genske raznovrstnosti in preprečevanje izgube biološkega materiala, prilagojenega določenemu okolju.

Bosanski planinski konj je avtohtona pasma in predstavlja najbolj tipičnega malega konja na Balkanu. Je tipičen primer pasme, ki je nastala s prizadevanji rejcev in dolgotrajnim preizkušanjem v težkih razmerah. Na področje današnje Slovenije naj bi konji prišli v 15. stoletju z Uskoki, četudi nekateri menijo, da so se bosanski planinski konji pri nas pojavljali še bolj zgodaj. Bosanske konje se omenja ob poročanju o prvem slovenskem kmečkem uporu. V slovenskih zgodovinskih virih je o pasmi moč prebrati v Valvazorjevih zapisih. 

ODPORNOST IN VZDRŽLJIVOST BOSANSKEGA KONJA

Rejski cilj je skladen, plemenit toplokrvni konj, manjšega okvira, čvrste konstitucije dobrohotnega karakterja in razmeroma živahnega temperamenta, pravilnih, zanesljivih in izdatnih hodov, ki je primeren za vprego, za delo pod sedlom ter za vse zvrsti ljubiteljskega konjeništva. Posebnost bosanskega planinskega konja so odlično izkoriščanje krme, odpornost in vzdržljivost, dobra plodnost, zanesljivost in vztrajnost. So mirnejšega značaja in nezahtevni glede oskrbe. Odlikuje jih delavnost in moč, lahko prenašajo tovor do ene tretjine lastne teže. Na območju Slovenije so se bosanski planinski konji največ uporabljali za delo v gozdu pri iznosu drv iz v težko dostopnih terenov. Bili so v veliko pomoč pri izgradnji planinskih domov in koč v visokogorju ter oskrbi teh koč, pri gradnji električnih daljnovodov v težko dostopnih področjih, pri prenosu materiala za gradnjo hudourniških pregrad itd. Rejci, člani in ljubitelji MZRBPK se trudijo, da ohranjajo to primitivno, kritično ogroženo pasmo, ki predstavlja najbolj značilnega malega konja na Balkanu.

V Sloveniji je po zadnjih objavljenih podatkih za leto 2025 ocenjen stalež približno 90 čistopasemskih bosanskih planinskih konj, od tega je v rodovniški knjigi evidentiranih 52 plemenic in 30 plemenjakov

Žrebetišče MZRBPK je na Petrinjskem Krasu. Tam smo s pomočjo sponzorjev in prostovoljcev spomladi leta 2019 uredili dva pašnika, namenjena odraščanju žrebet za potrebe bodočih plemenskih žrebcev. Žrebički imajo v naravnem okolju Krasa primerne pogoje za rast, v čredni skupnosti pa tudi odlične možnosti za zdrav socialen razvoj. Za osnovno vzgojo in socializacijo žrebičkov skrbijo nekateri člani.