Strokovnjaki, raziskovalci, predstavniki institucij in pridelovalci so se na Ptuju srečali na 2. posvetu o namakanju. Posvet je združil vse, ki se ukvarjajo z upravljanjem vode v kmetijstvu ter prilagajanjem pridelave na podnebne spremembe. Predstavili so izkušnje z namakanjem na kmetiji, nove metode spremljanja vode v tleh ter digitalne rešitve za napovedovanja namakanja.

Podnebne spremembe so realnost, vedno več je dolgih suhih obdobij, spomladanskih pozeb, vročinskih valov, zato je eden ključnih ukrepov namakanje kmetijskih zemljišč. Kot je povedal mag. Boštjan Ključevšek z Direktorata za kmetijstvo, se v Sloveniji namaka 6500 hektarjev kmetijskih zemljišč, v teku pa so projekti, ki vključujejo 4500 hektarjev novih namakalnih površin. Tehnološkim posodobitvam in izgradnji namakalnih sistemov več uporabnikov je bilo v preteklem programskem obdobju dodeljenih pet milijonov evrov, v trenutnem programskem obdobju pa je namakanju namenjenih devet milijonov. Pri nas se največ namakajo trajni nasadi, zelenjava in poljščine, v tujini pa vedno bolj tudi travinje, saj tako zagotovijo krmo za živali. Ključevšek je še poudaril, da namakalni projekti, tako veliki kot majhni, zahtevajo različna soglasja in obsežno dokumentacijo.

NAMAKANJE NA KMETIJI LESAROVI

Mag. Lea Žnidarič je predstavila primer dobre prakse namakanja, ki jo na svoji zelenjadarski kmetiji izvajajo več kot tri desetletja. Na Kmetiji Lesarovi v Forminu pridelujejo zelenjavo na 50 hektarjih, vse površine so na območju občine Gorišnica, in pridelajo okrog 900 ton zelenjave, ki jo prodajajo prek svojega podjetja Zelenjava Forminka. Največ pridelajo korenja, nekaj pa tudi peteršilja, pora, rdeče pese in črne redkve. Vsako leto vključijo v pridelavo kakšno novo zelenjavo, lani so preizkusili hokaido buče in ekološki por. Zaradi potreb po kolobarjenju na njivah rastejo tudi poljščine: koruza, ječmen, soja in mešanice rastlin za ozelenitev (metuljnice, grašica z ržjo ali ječmenom).

Poleg več traktorjev imajo vso potrebno mehanizacijo za pridelavo poljščin in zelenjave, tudi nekaj specializiranih strojev, kot so vrtavkasta brana, predsetvenik, freza za osipanje, trosilnik gnojil, sejalnica koruze, sejalnica žit, sadilec, škropilnica, stroj za spravilo zelja, stroj za spravilo pora, kombajn za spravilo korenovk, okopalnik za grebene. Žnidaričeva poudarja, da je pri pridelavi zelenjave tako, da vsaka kultura zahteva svoj stroj za spravilo. Tipični za zelenjavo so tudi okopalniki.

Namakanje imajo na kmetiji od leta 1995, ko je bil zgrajen namakalni sistem Formin in namakalni sistem Gajevci, ki spadata pod veliki namakalni sistem Gorišnica–Moškanjci, voda pa se črpa iz Drave oz. iz hidromelioracijskih kanalov ob reki. Na Forminu je tudi akumulacijsko jezero Formin.

Strojnica namakalnega sistema Formin, iz katerega namaka kmetija Lesarovi, je bila zelo dotrajana in nujno potrebna rekonstrukcije, kar se je v lanskem letu tudi zgodilo. To je za uporabnike veliko olajšanje, zaradi večje kapacitete vode je namakanje veliko lažje in ni potrebno nenehno dogovarjanje, kdo bo kdaj spustil vodo na svoje posevke. Seveda pa si vsi želijo že načrtovano nadaljnjo posodobitev in širitev namakalnega sistema, zlasti na tista območja, kjer namakanje še ni mogoče.

CEVNI SISTEM Z RAZPRŠILCI IN ROLOMATI

Na kmetiji imajo dva različna sistema namakanja, prvi je cevni z razpršilci, drugi z rolomati. Nekoč so bile cevi aluminijske in veliko težje od trenutnih PVC-cevi, ki jih je treba polagati po zemljišču ter prenašati iz enega na drugi posevek. Trenutno skupaj z razpršilci in dvema rolomatoma namakajo šest do osem hektarjev zemljišč.

Za postavitev namakalne opreme po posevku, za zagon namakanja in samo namakanje je potrebnega veliko časa, dela in znanja. Polaganje cevi je pogosto delo žensk, medtem ko je namakanje z rolomati fizično težje in opravijo moških. Vsaka postavitev cevnega sistema velik izziv, saj se v ceveh naberejo smeti, ki jih je treba odstraniti. Pred leti so cevi odvijali in jih nosili domov na čiščenje, danes to delajo na njivi. To pa pomeni večkratno vklapljanje in izklapljanje vode v sistem, odvijanje in zavijanje cevi, tekanje po posevku gor in dol, da celoten sistem deluje in so zalite vse rastline na posevku.

Posevke zalivajo na podlagi opazovanja rastlin, s pomočjo merilnih naprav ter agrometeoroloških napovedi. »Zemljo vzamemo v dlan in vidimo, ali je v njej dovolj vlage ali ne in jo je torej treba zaliti,« pove mag. Lea Žnidarič. Se pa lahko zgodi, da razpršilci vodo zanašajo na sosednjo njivo, ki je pripravljena za setev, ki potem naslednji dan ni možna, ker je premokro.

Na kmetiji vodijo evidence o namakanju, kar je podlaga za poročilo o porabi vode, ki ga ob koncu meseca pošljejo upravitelju; to je od leta 2019 Občina Gorišnica. Po podatkih se hitro vidi, katero leto je bilo sušno in katero bolj mokro. Lani so bili vročinski valovi, ki zahtevajo namakanje, da posevki sploh preživijo.

MANJKA NAMAKALNA OPREMA, NI RAZPISOV, NI ZNANJA

Žnidaričeva je izpostavila pomanjkanje namakalne opreme pri pridelovalcih in prepotrebne razpise za sofinanciranje, na kar je pristojne opozorila že na lanskem sejmu Agra, a doslej razpisa še ni. Predlagala je oblikovanje strokovne skupine za namakanje (svetovanje, izobraževanje uporabnikov, priprava razpisov) in imela tudi več stika s terenom, predvsem s pridelovalci. Opozorila je, da območja namakanja ne smejo biti izvzeta iz pomoči ob suši, saj ob veliki suši tudi 24-urno namakanje vseh sedem dni v tednu ne zadostuje in ne reši pridelka. Prav tako predlaga, da se pri zavarovanju posevkov in pri ocenjevanju škode poleg toče, pozebe, poplav in suše umesti tudi visoka vročina.

Zadnji dve leti je skrb vseh kmetov, ki so priključeni na omenjeni namakalni sistem, kaj se bo zgodilo leta 2027, ko načrtujejo izsušitev kanala reke Drave zaradi njegove sanacije. Žnidaričeva upa, da bodo pri iskanju rešitev upoštevali tudi kmete. Kot zadnje pa se je dotaknila še nove metodologije obračunavanje električne energije, kar je zelo podražilo ceno vode za namakanje. Njen predlog je, da država pomaga pri plačilu omrežnine vsaj za tisti čas, ko namakalni sistem ni v uporabi – običajno je to od novembra do marca –, za kmeta pa predstavlja velik strošek.