Podnebne spremembe so realnost sedanjosti. Suše, vročinski valovi in vse bolj nepredvidljivo vreme iz leta v leto bolj ogrožajo slovensko kmetijstvo. Kljub temu se pri gradnji namakalnih sistemov obnašamo, kot bi živeli v deževnem pragozdu.

Medtem ko se podnebni izzivi stopnjujejo, država caplja v dolgotrajnih postopkih, administrativnih ovirah in zamudah pri razpisih za izgradnjo namakalnih sistemov. Projekt izgradnje večjega namakalnega sistema pri nas v povprečju traja od pet do deset let, včasih tudi dlje. To je nesprejemljivo. Kmetijstvo potrebuje rešitve danes, če že ne včeraj, nikakor pa ne čez desetletje.

Slovenija nima težav v pomanjkanju vodnih virov, ampak v tem, da jih ne zna učinkovito zadržati in izkoristiti. In če bi vodo ustrezno zadržali ter čistili vodotoke, tudi s poplavnimi katastrofami ne bi imeli težav. Ob obilnih padavinah ogromne količine vode v nekaj dneh odtečejo proti Črnemu morju, ob suši pa se soočamo s pomanjkanjem vode za pridelavo hrane. Ključni izziv zato ni voda sama, temveč njeno zadrževanje, shranjevanje in pametno upravljanje. Zadrževalniki, akumulacije, namakalni sistemi in sodobno upravljanje vodnih virov bi morali postati ena izmed razvojnih prioritet države, ena od osnov kmetijske infrastrukture. Če želimo povečati odpornost slovenskega kmetijstva na podnebne spremembe, bi morala biti vlaganja v to infrastrukturo bistveno večja, predvsem pa bistveno hitrejša.

V SLOVENIJI NAMAKAMO 2 % KMETIJSKIH ZEMLJIŠČ

Slovenija razpolaga s približno 470.000 hektarji kmetijskih zemljišč, od tega je okoli 170.000 hektarjev njiv. Namakalni sistemi so zgrajeni na 8000 do 9000 hektarjih, dejansko pa se vsako leto namaka le okoli 6000 do 8000 hektarjev. To pomeni, da namakamo 1,5 do dva odstotka vseh kmetijskih zemljišč oziroma le okoli štiri do pet odstotkov njivskih površin. Za primerjavo: Italija namaka približno petino svojih kmetijskih zemljišč, po bregovih doline Aoste namakajo travnike in celo pašnike. Podobno je v Španiji, medtem ko Izrael namaka praktično vse pridelovalne površine. Strokovne ocene pa kažejo, da bi Slovenija potrebovala najmanj 30.000 do 40.000 hektarjev namakanih intenzivnih površin. To pomeni, da danes izkoriščamo komaj petino potrebnega potenciala.

PROBLEM JE RAZDROBLJENOST ZEMLJIŠČ

Mnogokrat iščemo izgovor v razdrobljenosti slovenskih kmetijskih zemljišč, kar zmanjšuje konkurenčnost naših kmetij. Komasacije omogočajo večje in zaokrožene obdelovalne površine, učinkovitejšo uporabo sodobne mehanizacije ter bistveno lažjo in cenejšo izgradnjo namakalnih sistemov. A tudi razdrobljenost ne bi bila problem, če bi bila kmetijska pridelava ustrezno medsebojno povezana, planirana in organizirana. Pri tem bi morala svojo vlogo odigrati država in zadružni sistem. A brez uporabniku prijaznih javnih razpisov ne bo šlo.

Trenutno odprti javni razpis za izvedbo komasacij kmetijskih zemljišč v vrednosti treh milijonov evrov je dobrodošel, ni pa tako hvalevreden, da bi ga obešali na veliki zvon. Še manj je vreden prav tako aktualen razpis za individualne namakalne sisteme v višini le 500.000 evrov. In tu je še cela vrsta razpisov, okrog katerih se nenehno zapleta, menda celo ni denarja, menda je bil razporejen kam drugam … Ko pa se ta le najde, nastopijo dolgotrajni postopki in zapleteno pridobivanje dovoljenj, medtem pa stroški letijo v nebo …

BREZ NAMAKANJA NE BO ŠLO

Domača pridelava hrane je »menda« strateška prioriteta države. Večje prehranske samooskrbe pa brez namakanja ne bo mogoče doseči. Kmetje zato ne prosijo za privilegije, ampak za pogoje, ki jim bodo omogočili pridelovati hrano tudi čez 10 ali 20 let. Namakanje ni luksuz. Je osnovna infrastruktura, kot so to ceste, električno omrežje, vodovod … Uspešnosti države na tem področju ne moremo meriti po metrih dokumentov, temveč po kilometrih zgrajenih namakalnih sistemov ter po številu novih namakanih hektarjev … Birokracija ne hrani ljudi, hrano pridelajo kmetje. Namakanje pa ni le izbira, ampak pogoj za prihodnost slovenskega kmetijstva.