Kmetija Pr’ Čižman v Jaršah pri Ljubljani ima več kot stoletno tradicijo. Zaradi pomanjkanja delovne sile je bila kmetija tik pred tem, da preneha z delovanjem, a so kupci s povpraševanjem po domačih pridelkih vzpodbudili enega od štirih otrok, da s poslanstvom pridelave hrane nadaljujejo. Danes imajo na kmetiji 40 do 60 svojih stalnih strank, katerim po naročilu pripravijo pakete zelenjave in jih večinoma ob petkih prevzamejo na kmetiji ali na eni od sedmih prevzemnih lokacij v Ljubljani.

Jožica in Tone Zajc sta na obrobju Ljubljane desetletje vodila mešano kmetijo z vodilno dejavnostjo pridelavo zelenjave, ki jo je Jožica več kot 40 let prodajala na osrednji tržnici v Ljubljani. Vsi štirje otroci so šli v svoje poklice in ni kazalo, da bo kateri od njih kmetijo prevzel. Leta 2020 je Jožica morala prenehati z delom in prodajo na tržnici, saj je imela težko operacijo hrbtenice. Oče Tone ni zmogel vsega dela sam in kmetija je bila tik pred tem, da preneha z delovanjem.

Potem se je zgodil covid in domača pridelava je postala pomembna. Številni so klicali, če lahko dobijo krompir ter drugo zelenjavo in tako se je sin Simon se je odločil, da bo pomagal očetu in nadaljeval s poslanstvom, ki ga je kmetija imela vso svojo dolgo zgodovino obstoja.

Danes naročiš, jutri prevzameš

Kmetija Pr’ Čižman ima danes svojo spletno stran, preko katere ponujajo svoje pridelke, sezonsko zelenjavo in jajca. Prav tako preko spleta lahko kupec naroči vsak dan do poldneva svoje naročila, ki ga naslednji dan prevzame na kmetiji ali na enih od sedmih lokacij po Ljubljani. Največ naročnikov naročilo odda ob četrtkih, ob petkih pa pakete prevzamejo, zato Simon pravi, da imajo na kmetiji petkove tržnice, ki jih stalne stranke že dobro poznajo in doda, da so vrata na kmetiji odprta tudi druge dneve, predvsem za mimoidoče oziroma nove kupce, ki jih je vsak mesec več. Tudi v zimskih mesecih je v skladiščih precej zelenjave, predvsem različnih gomoljnic, korenovk, čebulnic, zelja ter za ljubljansko območje  značilnega siljenega radiča. Poleg teh so na prostem vse do marca še različni radiči, motovilec in zimska solata, v rastlinjaku pa rukola, blitva, peteršilj in še kaj. Pri čiščenju in pakiranju zelenjave v četrtkilske, polkilske ali kilske vreče za sestavo paketa za posameznega naročnika, pomaga tudi mama Jožica, ob večjih opravilih čez vso leto pa na pomoč priskočijo tudi Simonovi bratje in sestra.   

V LJUBLJANI BI LAHKO VSAK IMEL SVOJEGA PRIDELOVALCA

Stalnih strank ima kmetija že od 40 do 60 in zagotovo jih bo v bodoče še več. Simon je prepričan, da bi v Sloveniji imeli večjo prehransko varnost, več bi se jedlo zdrave, okusne lokalne hrane, manj bi bilo odpadkov in transporta, če bi vsak imel svojega kmeta. Ljubljana je v primerjavi z drugimi evropskimi mesti majhno mesto, ki ima na obrobju veliko pridelovalcev in vsi v mestu, bi lahko imeli svojega pridelovalca, kmeta, pri katerem bi kupovali domače pridelke. Večina kmetij, razen redkih, je premajhnih, da bi zalagale  trgovske verige. Tako bi veliko ljudi lahko jedlo bolj zdravo in ne bi bil potreben uvoz tujih nizkocenovnih pridelkov, je prepričan Simon Zajc.

NA NJIVI VEČ ZELENJADNIC, KI SO DRUGA DRUGI DOBRI SOSEDJE

Na kmetiji Pr’ Čižman obdelujejo devet hektarjev njiv in travnikov ter šest hektarjev gozda.  Nekaj travnikov kosijo tudi od sosedov, ki so nedavno kmetovanje opustili in bi se sicer zaraščali. Večina njivskih površin je okrog domačije v Jaršah, nekaj pa tudi v Klečah in na Zadobrovi. Na njivah pridelujejo krmo za živino ter zelenjavo za trg, saj je za dober pridelek pomemben ustrezen kolobar, ki ga tako sestavljajo koruza, ječmen, detelje in vrtnine s krompirjem. Na majhnih njivah raste običajno več zelenjadnic, vse izbrane z namenom koristnih in dobrih sosedov, saj se tako izognejo marsikateri bolezni in škodljivcem, zemljo pa ohranjajo rodovitno. Pred leti so imeli na kmetiji tudi prašiče, ki so jih opustili, še vedno pa imajo okrog 20 glav goveda in 200 kokoši nesnic za prodajo jajc. V hlevih je sedem do osem krav, ostalo so mlade telice za nadaljnjo rejo ter biki za zakol, z glavnim razlogom, da imajo dovolj organskega gnojila.

Vse sadike vzgojijo sami, razen prvo spomladansko solato, ki jo v rastlinjak sadijo konec februarja. Tretjino rastlinjaka, katerega velikost je 20 x 8 metrov, je namenjen vzgoji sadik, ostali dve tretjini za proizvodnji vrtnin in sicer v spomladanskih mesecih za solato, v poletnih mesecih za pridelavo plodovk, predvsem paradižnika. Za manj tvegano proizvodnjo letos načrtujejo postavitev še enega rastlinjaka v enaki velikosti. Prav tako pomembno kot je več pokritih površin je ureditev namakanja, kar upajo da si bodo poenostavili z ureditvijo namakalnega sistema z vodnim virom vrtine, za katero so v fazi pridobivanja vse ustrezne dokumentacije in soglasja.

VEČ KOT STO SORT RAZLIČNIH VRST ZELENJADNIC

Pri večini sezonskih zelenjadnic preizkušajo vsako sezono več različnih sort, saj s tem dobijo pri posamezni sorti širšo ponudbo okusov, oblik in barv posameznih zelenjadnic. Tako imajo poleg zgodnjega krompirja več sort srednjepoznih in poznih različnih okusov, barv in za različne namene priprave.  Tudi čebul, korenja, kumar, paradižnika in drugih zelenjadnic pridelujejo po tri ali celo več različnih sort. Čez vse leto se tako zvrsti na prostem in v rastlinjakih preko 30 različnih vrst vrtnin, kar pri vsaki vrtnini z nekaj sortami, skupaj pomeni  več kot sto različnih zelenjadnic.

Simon bo tudi v bodoče razvijal kmetijo v smislu širše ponudbe več različnih sort zelenjadnic in ne z večanjem površin, pri tem pa strmel k cilju čimboljše optimizacije stroškov. Zaradi slednjega Simon ne podpira toliko subvencij kot si želi več podpore investicij v kmetijstvu, ki so potrebne za prilagoditev podnebnim spremembam ter konkurenčnost.

​