Poprtnik je obredni kruh, ki ga gospodinje na Dolenjskem, Notranjskem, pa tudi drugod še vedno pečejo v božičnem času. Po tradiciji so morali biti poprtniki na mizi od božiča do svetih treh kraljev, pomenili so blagoslov za hišo, družino in domače živali.

Poprtnik je narejen iz boljšega kvašenega testa, pečen kot hlebec ali v posodi ter povečini okrašen s testenim okrasjem, po katerem se razlikuje med pokrajinami, kraji in posameznimi družinami. Najpogostejše testeno okrasje so klasje, kitke, letnica prihajajočega leta, ptički (število ptičk je pomenilo število otrok v družini) ter verski simboli, kot so sveta družina, križ in krog kot večnost in zaščita.

PEKA POPRTNIKA SE PRENAŠA NA MLAJŠE

Božični kruh, ki ima tudi več poimenovanj: poprtnjak, podprtnik, župnik, božičnik …, je od leta 2013 vpisan v register nesnovne kulturne dediščine. Petnajst nosilcev te dediščine, ki delujejo v okviru kulturnih in turističnih društev, v društvih kmetic in podeželskih žena ali kot samostojne nosilke, skrbi, da se peka poprtnika ohranja in prenaša na mlajše. Svoje izkušnje delijo skozi delavnice, razstave in osebne zgodbe v družinah, šolah, vrtcih, društvih, kulturnih domovih, kuhinjah in celo na mednarodnih prireditvah.

Letošnje že tradicionalno srečanje nosilcev te dediščine je bilo v Šentrupertu na Dolenjskem. Na razstavi je bilo predstavljenih 31 različnih poprtnikov, ki so jih pekli mojstrice in mojstri iz Velikih Lašč, Roba, Dobrepolja, Golega Loškega Potoka, Loške doline, z Blok in Svibnega. Največ poprtnikov je bilo iz Šentruperta in Tržišča. Mlade gospodinje Špela Kodrič, Jana Prijatelj in Vesna Hrovat iz okolice Šentruperta rade povedo, da so poprtnik pekle njihove babice, danes ga pečejo same, znanje pa bodo prenesle tudi otrokom. Poprtnik je namreč več kot le kruh, je zgodba o ljudeh, skupnostih in vrednotah, ki se prenašajo iz roda v rod.