Dostojanstvo je temeljna vrednota, ki pripada vsakemu človeku. Žal je na svetu veliko vojn, naravnih nesreč in revščine. Veliko ljudi je lačnih, nimajo pitne vode, osnovne zdravstvene oskrbe, otroci ne morejo v šole … Slovenci v kriznih situacijah pogosto pokažemo nesebičnost in solidarnost, tudi v mnogih mednarodnih dobrodelnih in humanitarnih akcijah. Za slednjimi stojijo veliki humanitarci, ljudje, posamezniki, ki prepoznavajo stiske ljudi ter se sočutno, hitro in odločno odzivajo nanje. Ena takih je Jana Lampe, katere vodilo in zadovoljstvo v življenju je predajati se in pomagati drugim, saj s tem osrečuje tudi sama sebe.

Že v osnovni šoli je čutila, da želi pomagati revnim ljudem, predvsem revnim v Afriki, o katerih je od številnih misijonarjev slišala v župniji. V mladosti se je vključila v različno humanitarno delo. Večkrat je potovala kot prostovoljka v Indijo, kjer je delala z otroki s posebnimi potrebami. Razsežnosti revščine in stiske številnih ljudi, predvsem najbolj ranljivih, to je otrok in žensk, so jo še bolj usmerile v humanitarno dejavnost. Diplomirala je iz geografije in sociologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. To ji je ves čas v veliko pomoč, vendar je poklicno delo – ki ni le to, pač pa je tudi njeno življenje – začela v pomoči ljudem v stiski. Tako je od leta 2007 sodelavka Slovenske karitas, kjer je vodja mednarodne humanitarne in razvojne pomoči. Pri svojem delu je veliko tudi na terenu. Ob pomoči misijonarjev in misijonark spoznava stiske ljudi in ve, komu in kako je treba pomagati.

LJUDEM POMAGATI, DA SI POMAGAJO SAMI

Slovenska karitas z denarjem, ki ga prispevajo slovenski darovalci ali ga dobijo prek razpisov Ministrstva za zunanje in evropske zadeve, pomaga na tisoče ljudem. Pomagajo v Afriki, na Bližnjem vzhodu, v Aziji in na Balkanu. Jana Lampe obiskuje številne države, kjer skupaj s tamkajšnjimi lokalnimi misijonarji pomagajo najrevnejšim in ljudem v stiskah. To so Ruanda, Burundi, Madagaskar, Malavi, Bocvana, Južni Sudan, Libanon, Albanija, BiH, Srbija, tudi Gaza in Ukrajina ter številne druge.

»Slovenija je majhna država z velikim srcem. Nimamo milijonskih projektov, vendar je naša pomoč učinkovita in pomaga najrevnejšim v Afriki in drugje bolj dostojno živeti in to je nekaj lepega,« pove Jana Lampe.

Na svojih potovanjih videva, kako ljudje trpijo zaradi vojn, revščine, lakote, podnebnih sprememb, nasilja. Vse to se je vedno znova dotakne. A hkrati že išče možnosti, kako pomagati eni družini, pa drugi in tretji … in tako naprej. Ve, da ljudem, ki so v vojnah, ne moreš prinesti miru. Lahko pa se jim pomaga v njihovih stiskah z majhnimi pomočmi in veščinami, da si znajo pomagati sami. Najbolj odmevni projekti so Za srce Afrike, ki letos obeležuje že 20 let delovanja, Z delom do dostojnega življenja in Kupim kozo. Tem so v letošnjem letu dodali še Kupim motiko in semena.

BORBA ZA PREŽIVETJE

V Afriki, še zlasti na podeželju, kjer živi 80 % prebivalstva le od kmetijstva v malem obsegu, je največji problem lakota, ženske pa so tiste, ki pridelajo največ hrane. To so male kmetice, ki se vsak dan borijo na majhnem koščku zemlje, ki je slabo rodovitna. Nimajo možnosti kolobarjenja, nimajo znanja, kaj šele denarja. V najbolj odročnih predelih še za motiko nimajo, kaj šele za gnojila, ki so tudi pri njih zelo draga. Odkar je vojna v Ukrajini, od koder prihaja največ gnojil, se je cena le-teh podvojila ali potrojila.

Še nedolgo nazaj so na polju z motiko v roki, z otrokom na hrbtu ter s posodico vode delale predvsem ženske. Danes na njivah pomagajo tudi moški.

Jana Lampe se spomni revnega kmeta, ki ji je potožil, da nima denarja za draga gnojila za nasad ananasa, in obljubila mu je, da mu bo pomagala. Tako so leta 2019 začeli s projektom Kupim kozo, ki je danes eden najbolj priljubljenih projektov številnih darovalcev. Koze sicer ne dajejo mleka, Afričani ga itak težko prenašajo, dajejo pa bobke. Le-te pomešajo s travo in vodo ter tako dobijo odlično gnojilo za večjo pridelavo zelenjave. S prodajo kozličkov pa družina dobi denar za šolanje otrok, popravilo strehe ali si kako drugače izboljšajo življenje s kozo, ki stane le dvajset evrov.

HVALEŽNOST LJUDI V STISKI

Največje zadovoljstvo imajo Jana in njeni sodelavci takrat, ko doživijo hvaležnost družine, ki so ji pomagali, da se je njihovo življenje spremenilo na bolje. Po drugi strani pa je Jana neizmerno vesela, ko vidi, kaj vse storijo ljudje, predvsem otroci pri nas, da bi pomagali revnim. V projekt Kupim kozo so se namreč vključile tudi številne slovenske šole in vrtci ter posamezni otroci. Pečejo piškote, delajo čestitke in še marsikaj drugega, da to prodajo in z denarjem kupijo kozo revni družini v Afriki. »Nek 11-letni fant se je odpovedal darilu za rojstni dan in z denarjem kupil kozo,« pove Jana Lampe.

Za manj lakote v revnih državah je potrebna pomoč malim kmetom. Pomagati jim je treba z orodjem ter enostavnimi pripomočki, semeni, kozami, da si bodo sami pridelali hrano in ostali tam, kjer so.

Več kot polovica afriških družin na podeželju živi z enim samim evrom na dan. Pogosto nimajo niti koščka zemlje, da bi si na njem lahko pridelali nekaj hrane za preživetje družinskih članov. Priložnosti za druga dela pa so redke. Številnim tako Slovenska karitas pomaga v okviru projekta Z delom do dostojnega življenja. 360 revnim družinam v Afriki pomagajo s pomočjo mesečnih darovalcev (botrov) iz Slovenije omogočajo, da z delom in zaslužkom lažje in bolj dostojno preživijo. Na misijonih domačini pomagajo v zdravstvenih centrih, šolah, porodnišnicah in v okviru drugih dejavnosti za skupno dobro kraja. Nekateri misijonarji so najeli tudi nekaj zemlje in s tem dali družinam priložnost za delo na polju. Viške hrane, ki jo skupaj pridelajo, lahko prodajo na trgu in tudi s tem nekaj zaslužijo. 

OB NASMEJANIH OTROCIH ZAIGRA SRCE   

Od leta 2010, ko je Jana Lampe začela obiskovati afriške države, je bila največkrat v Burundiju in Ruand, kar 13 krat. Danes ve, zakaj so Ruandci tako veseli njenega obiska in zakaj se ji tako neizmerno zahvaljujejo. »Obiska so veseli, ker jim prinesemo neko upanje in veselje, predvsem pa je za Ruandce največja ljubezen do sočloveka v tem, da ga obiščeš.« Jani pa najbolj zaigra srce ob nasmejanih in veselih otrocih.

Z največjo revščino se je Jana soočila v Južnem Sudanu, ki ga je obiskala letos spomladi. Polovica ljudi v tej državi nima dostopa do pitne vode, samo 30 % otrok obiskuje šole. V eni od revnih vasic, do katere potrebuješ pol dneva po cesti, ki ji ne moreš reči cesta, so sodelavci lokalne karitas zgradili vodnjak. Okrog njega so si ljudje postavili skromne, s slamo krite hiške. Vodo pa koristijo za namakanje majhnih vrtičkov in za napajanje živine. Prej je ženska porabila štiri ure, da je prišla do pitne vode, zdaj pa imajo v vasi vodnjak. S podarjeno motiko in nekaj semeni, s kozo ter s pridobljenim znanjem pa si pridelajo nekaj hrane. Tako družina ni več tako lačna.

Jana je videla ob vodnjaku piti vodo celo čebelice, najbolj pa ji je zaigralo srce bo nasmejanih in veselih otrocih, ki so ga obkrožali. Jana Lampe omeni še številna izobraževanja najrevnejših, ki jih sodelavci lokalne Karitas izvajajo prav na temo kmetovanja in pridelave hrane. In kljub neizmerni lakoti je treba ljudi osveščati, naj ne pojedo vseh semen, pač pa del pustijo za naslednjo sezono pridelave. Učijo jih tudi o kolobarjenju in gnojenju, pomaga pri ureditvi namakanja ter predstavlja možnosti skladiščenja pridelkov, predvsem sušenja sadja in zelenjave.

VPLIV PODNEBNIH SPREMEMB NA NAJREVNEJŠE

V zadnjih letih smo priča vse pogostejšim ekstremnim vremenskim pojavom, kot so suše, poplave, cikloni, tajfuni … Ti ne prizanesejo niti Sloveniji, v nerazvitih državah Afrike pa se prebivalci s svojim preprostim načinom življenja in zaradi revščine sploh niso sposobni spopadati z njimi.

V Afriki se v gozdovih veliko seka, ker ljudje rabijo les za odprti ogenj, na katerem si pripravljajo hrano, to pa posledično povzroča veliko erozije.

Jana Lampe je bila v preteklih letih tudi urednica številnim priročnikom za učitelje v vrtcih in šolah z vsebinami, kot so migracije, trajnostni razvoj, posledice podnebnih sprememb in podobno. V smeri podnebne pravičnosti v državah v razvoju s poudarkom na podsaharski Afriki pa Slovenska karitas že 15 let izvaja tudi akcijo »Tek podnebne solidarnosti«. Otroci v naših vrtcih in šolah solidarnostno tečejo z deklico v Afriki, ki zaradi suše nima pitne vode. Nadgradnja teka so darovana sredstva, s katerimi sodelavci Karitas za lokalne skupnosti v Afriki kupijo sadike in posadi drevesa ter tako v teh krajih trajno blaži vpliv podnebnih sprememb.

Slovenska karitas je v 20 letih z akcijo Za srce Afrike in ob sofinanciranju posameznih projektov s strani države in misijonskega središča Slovenije omogočila gradnjo 13 šol, 2 vrtcev, 2 internatov, 6 zdravstvenih centrov, 7 porodnišnic, centra za fizioterapijo in 64 vodnjakov. S hrano so pomagali več kot 300.000 prebivalcem, predvsem na podeželju v Ruandi, Burundiju, Centralnoafriški republiki, Ugandi, Keniji, Senegalu, Bocvani, Zambiji in na Madagaskarju.