Pletarstvo je ena najstarejših obrti na svetu. Nekoč je bilo zelo pomembno na podeželju. Ljudje so si iz naravnih materialov, kot so vrbovo šibje, leskove vitre, slama, srobot in koruzno ličje, pletli košare za nabiranje in prenašanje pridelkov ter shranjevanje hrane. Med redkimi pletarji, ki ohranjajo to tradicionalno obrt, je Janko Marinč iz Kočevja, ki iz leskovih viter plete košare, peharje in druge izdelke, obenem pa na različnih delavnicah in pletarskih tečajih to znanje prenaša tudi na druge.

Janko Marinč je z lesom povezan ljubiteljsko in profesionalno. Je profesor na Gimnaziji in srednji šoli v Kočevju, kjer poučuje dijake lesarske smeri. Pred leti je razmišljal, da bi rad počel nekaj s svojimi rokami, brez kakšnih strojev. Kot ljubitelj lesa in dediščine kraja se je odločil za pletarstvo. Vpisal se je v pletarsko šolo v Rokodelskem centru Ribnica in jo leta 2014 tudi zaključil. Potem je v Zadrugi za razvoj podeželja Pomelaj pridobil še status NPK pletar. Pri Ministrstvu za kulturo pa je evidentiran tudi kot nosilec žive dediščine za pletarstvo. Danes njegovi pletarski izdelki nosijo certifikat Art&Crat in blagovno znamko O, Kočevsko. Leta 2024 je kot rokodelec, ki v skladu z Zakonom o ohranjanju in razvoju rokodelstva obvlada rokodelsko panogo. Usposobljen je za prenos rokodelskih znanj, pridobil naziv Priznani rokodelec.

S svojimi izdelki in predstavitvijo pletarstva obiskuje sejme po vsej Sloveniji in v tujini ter sodeluje kot demonstrator in mentor na pletarskih delavnicah in tečajih, tudi v pletarski šoli v Rokodelskem centru v Ribnici.

Ko smo ga obiskali, nam je predstavil osnove pletarstva in prikazal celoten proces od nabiranja leskovih palic do izdelave viter ter pletenja košar, ob tem pa povedal še veliko o lesu, iz katerega nastajajo čudoviti rokodelski izdelki.

OD NABIRANJA LESKOVIH PALIC DO PLETENJA

Po leskove palice gre takrat, ko mu zmanjka viter. Je pa najbolje, da to stori od jeseni do zgodnje pomladi, ko les miruje in je obdelava najlažja. Pozno spomladi in poleti je v lesu več vode, a se zaradi višjih temperatur tudi prej osuši, zato je obdelava težja. Preden začne obdelovati palice, si ne pozabi zaščititi kolen, saj ožanje in tanjšanje viter poteka z nožem in na kolenih.

Leskovo palico najprej olupi in zareže v obliki črke V. Na pletarski klopi, imenovani »baba« (ki ima tri luknje, vsaka različnega premera za različne debeline palice), jo zvije, da se vitra odcepi. Palico lahko uvija in vitre odceplja tudi prek kolena. Vitro je treba zožiti in stanjšati, kar počne tako, da nož v eni roki miruje, z drugo roko pa prek kolena premika vitro. Lahko jo tanjša tudi s pripomočkom, ki mu pravijo pletarski skobljič. Janko Marinč ob tem pove, da se tisti, ki so pletli košare za lastne potrebe, včasih niso toliko ukvarjali z estetskim izgledom, danes pa vsak pletar želi, da je izdelek tudi lep.

Debelina vitre je odvisna od izdelka, ki ga želi narediti. Za leseno sito oz. reto, kot so jih nekoč delali Ribničani in Sodražani, je morala biti vitra zelo tanka. Janko naredi vitro debeline okrog en milimeter ali manj. Če je vitra debelejša, jo razcepi v dve.

Janko Marinč: »Rokodelcev pletarjev je v Sloveniji malo, pa še ti so večinoma starejši. Kdor želi imeti tradicionalno slovensko košaro, pleteno iz leske ali vrbovih šib in viter, jo mora kupiti pri rokodelcu. Kupi pletenih košar, ki jih vidimo na različnih sejmih, žal niso videli domačih rok; morda samo takrat, ko jih razlagajo iz kamionov, ki pripeljejo iz Madžarske, Hrvaške, Bosne in drugod.«

VITRA MORA BITI SVEŽA ALI NAMOČENA

Vitre za pletenje se uporablja takoj, dokler so še sveže. Ali pa se jih shrani in čez čas, tudi čez pol leta, za uro do dve pred pletenjem namoči, da se lahko zvijajo. Iz ene palice, premera 2–2,5 centimetra, odcepi osem do deset viter v zunanjem sloju, in še nekaj iz drugega sloja, skupaj okrog 15 viter. Redko se lahko uporabi še tretji sloj.

Dobra leskova palica za vitre je stara, čimbolj počasi rastoča, saj Janko odceplja enoletni prirastek lesa in želi, da je ta čim tanjši. Zato v gozdu išče palice, ki rastejo v težjih pogojih in počasi. Tista leska, ki je rasla ob robu gozda, na sončni strani, in je imela dovolj hrane in vode, je navadno ravna, gladka, brez grč, a ker je rasla prehitro, je za Janka neuporabna. Idealno palico je zelo težko najti, če pa se jo najde, je primerna tudi za ročaj pri večjih košarah.

Pred začetkom pletenja Janko vsako vitro zoža s pomočjo dveh vzporednih olfa rezil, ki sta pritrjeni na deščici. Tako so vse vitre približno enake širine. Za pletenje enega peharja, ki je lahko okrogel, kvadraten ali ovalen, Janko porabi nekaj ur. Za večjo košaro pa tudi do 20 ur. Pred tem seveda pripravi leseno dno, ki je pri njegovih peharjih z ornamentom z luknjicami v obliki srca, kar je bila ideja Jankove žene Martine. V dno zvrta luknjice in vanje zabije in zalepi pokončne klinčke, ki so iz drena. Potem plete obod peharja. Med klinčke kot zaključek vrine srobot in pritrdi še ročaj.

Pri košarah pa v dno najprej pritrdi ročaj in potem pokončne klinčke. Ročaj pred tem ukrivi v polkrožni šabloni in ko se posuši, ohrani obliko. Zelo veliko dela je tudi z lupljenjem srobota, ki ga predhodno za več ur kuha v veliki posodi.

Košare, ki so uporabne na primer za žegen, pa Janko tudi okrasi, tako da nekaj leskovih viter obarva z rdečim vinom, kurkumo …

PRODAJA PO NAROČILU IN NA SEJMIH

Pletar Janko ima v svoji stalni ponudbi izdelke, kot so košara za kvačkarice in pletilje, košarica za nabiranje gob, zelišč in drugih pridelkov, košara za žegen ob veliki noči, kvadratne, ovalne in okrogle peharje za kruh in sadje. Veliko dela po naročilu (preko svoje facebook strani). Nekaj pa tudi na zalogo, saj se udeležuje številnih sejmov, rokodelskih in drugih prireditev po Sloveniji in tudi izven meja, predvsem na Rabu na Hrvaškem.

Janko je promotor rokodelske obrti pletarstva. Zato ima na vseh dogodkih poleg svojih izdelkov ob sebi tudi pletarsko klop, »babo«, na kateri prikazuje, kako se pripravlja vitre in plete košare ali peharje. Veliko zanimanja za pletarstvo kažejo tudi otroci v okviru tehničnih in naravoslovnih dni v osnovnih šolah in v srednji šoli v Kočevju. Tečajev in pletarskih šol pa se udeležujejo predvsem starejši, ki želijo ustvarjati z naravnimi materiali, brez strojev. Nedavno se je pletarske šole udeležila zeliščarka, ki si je želela sama izdelati košaro za nabiranje zelišč.

PLETARSKA IN LONČARSKA DELAVNICA V ROKODELSKEM CENTRU RIBNICA

V Rokodelskem centru Ribnica se trudijo ohranjati tradicionalno rokodelstvo. Od leta 2011 izvajajo triletno pletarsko šolo. Kot pravi Katja Žagar, gre za neformalno izobraževanje, ki ga je v vseh teh letih zaključilo okrog 100 pletarjev, sprva predvsem domačinov, v zadnjih letih pa tudi z Gorenjske in Primorske. Zaradi večjega števila pletarjev v regiji lahko v Rokodelskem centru v pletarski delavnici vsakodnevno v živo prikazujejo to staro rokodelsko obrt. Poleg pletarske delavnice in šole za pletarja imajo tudi lončarsko delavnico in šolo lončarstva. Pri pletarstvu so udeleženci večinoma mladi upokojenci, lončarstva pa se učijo mlajši. Izvajajo pa tudi številne druge rokodelske tečaje, kot so izdelava makramejev, polstenje volne, ročno izdelovanje lesenih žlic, zobotrebcev in drugih suhorobarskih izdelkov, ki so skorajda pozabljeni, na primer izdelovanje rete ali sita. Za otroke imajo tudi malo šolo lončarstva.