Skupna kmetijska politika 2023–2027 ima močan poudarek na trajnosti, okolju in prehranski varnosti, kar vključuje tudi ukrepe za povečanje samooskrbe s sadjem in zelenjavo in s tem ciljem je bila lani sprejeta uredba o izvajanju intervencij v sektorju sadja in zelenjave. Po statističnih podatkih je samooskrba z zelenjavo v Sloveniji 30 do 40 %, pri sadju pa le 30 %, v letu 2023 je bila le 16 %.

Večino sadja in zelenjave že leta uvažamo, zlasti iz Španije, Italije, Nizozemske in tudi drugih še bolj daljnih držav. Težav pri domači pridelavi sadja in zelenjave je veliko: majhnost kmetij, razdrobljenost kmetijskih zemljišč, neugodne vremenske razmere in vplivi podnebnih sprememb, pomanjkanje delovne sile in uvoz cenejših izdelkov iz tujine.

Tako nam samooskrba še vedno pada, v začaranem krogu od pridelave do prodaje pa seveda padajo tudi pridelovalne površine. Intenzivnih nasadov sadja je 4500 hektarjev, pri čemer je jabolk le 1900 hektarjev, pred petnajstimi leti jih je bilo nad 3000. Zelenjava se prideluje na manj kot 3000 hektarjev.

CILJI POVEČANJA SAMOOSKRBE S SADJEM IN ZELENJAVO

Ne le v Sloveniji, tudi v nekaterih drugih evropskih državah se soočajo z nizko stopnjo samooskrbe na tem področju, čeprav sadje in zelenjava predstavljata ključni del zdrave prehrane. Zato SKP 2023–2027 ponuja širok nabor orodij, s katerimi želijo povečati pridelavo sadja in zelenjave. Slovenija ima cilj do leta 2027 povečati samooskrbo z zelenjavo na vsaj 50 %, površine pa za 1000 hektarjev. Pri sadju želijo povečati hektarski donos in samooskrbo na vsaj 40 %. To naj bi izboljšali z več sektorskimi intervencijami, ki so namenjene organizacijam proizvajalcev (OP), in sicer so to SI10.01 Naložbe in raziskave, SI10.02 Svetovanje in tehnična pomoč, SI10.03 Usposabljanje in izmenjava dobrih praks, SI10.04 Promocija, obveščanje, SI10.05 Umik s trga za brezplačno razdelitev, SI10.06 Opustitev spravila in SI10.07 Zavarovanje letine in proizvodnje.

Sofinanciranje intervencij ne poteka prek javnih razpisov, ampak gre za sofinanciranje operativnih programov, ki jih pripravijo organizacije proizvajalcev. Za celotno obdobje izvajanja sektorskih intervencij je v SN SKP 2023–2027 predvidenih 750.000 evrov javnih sredstev. Pogoja za pridobitev sredstev sta operativni program in priznanje organizacije proizvajalcev. Z organiziranostjo pridelovalcev bi se dvignila kakovost in količina domačih pridelkov ter povečala konkurenčnost slovenskega sadja in zelenjave v primerjavi z uvoženim.

LE ENA OP ZA SADJE IN ZELENJAVO

Žal pa pri nas želje, interesa ali celo potrebe po OP-jih v sadjarstvu in zelenjadarstvu ni. Do lanskega leta je bila priznana le ena OP za sadje in zelenjavo, to je Pohorka, ki združuje pridelovalce sadja, in sedem Skupin proizvajalcev (SP): Zemlja in morje, Posavje, Sloga Kranj, Agraria, Jarina, Dobrina in Evrosad.

Manj uspešni pa so sadjarji in zelenjadarji tudi pri drugih intervencijah SKP 2023–2027, kot so IRP02 Naložbe v dvig produktivnosti in tehnološki razvoj, vključno z digitalizacijo kmetijskih gospodarstev, IRP04 Naložbe v razvoj in dvig konkurenčnosti ter tržne naravnanosti ekoloških kmetij, IRP16 Naložbe v prilagoditev na podnebne spremembe pri trajnih nasadih, IRP21 Naložbe v nakup kmetijske mehanizacije in opreme za optimalno uporabo hranil in trajnostno rabo FFS. Pa tudi IRP35 Naložbe v predelavo in trženje kmetijskih proizvodov, vključno z ureditvijo skladišč in hladilnic. Poleg tega je še IRP10 Spodbujanje kolektivnih oblik sodelovanja v kmetijskem in gozdarskem sektorju, v okviru katerih so prav tako lahko vključene OP in SP.

5% POVRŠIN IMA OROŠEVALNI SISTEM

Tako v sadjarstvu kot v zelenjadarstvu so nujni namakalni sistemi, kar podpirajo IRP13, IRP14, IRP40 in IRP41, in sicer kot individualna naložba, naložba več uporabnikov ali tehnološka posodobitev obstoječih namakalnih sistemov. Sem štejejo tudi oroševalni sistemi za protislansko zaščito, ki so najpomembnejši način zaščite sadovnjakov pred spomladanskimi pozebami. Trenutno pa je le 5 % površin intenzivnih sadovnjakov opremljenih z oroševalnim sistemom. Ob vseh teh možnostih za pridobitev sredstev SKP pa so sadjarji in zelenjadarji prepogosto neuspešni na razpisih zaradi kombinacije administrativnih, finančnih in organizacijskih ovir. Pravijo, da razpisi niso prilagojeni posebnostim sadjarjev in zelenjadarjev, upravičena pa je seveda tudi kritika pridelovalcem zaradi njihove nepovezanosti.