Zaradi nizke porabe konjskega oz. žrebičkovega mesa pri nas večino žrebet izvozimo v Italijo, kjer imajo močno razvito tudi predelavo mesa. Italijani so zelo spretni tudi pri porabi tistih kosov živali, ki pri nas po zakolu končajo v sežigalnici, zahodni sosedje pa jih uporabijo še v  kozmetični industriji, farmaciji, industriji in še kje. 

Konjsko meso je v primerjavi s preostalimi vrstami mesa bolj zdravo, saj vsebuje več biološko visoko vrednih beljakovin z nizkim deležem maščobe, ima veliko železa in vitamina B. Konji se krmijo s pašo ali suhim senom ter žiti, predvsem ječmenom in ovsom. Konj je vsekakor bolj izbirčen pri krmi, ne bo pil onesnažene vode, potrebuje precej prostora za gibanje in čas vzreje je daljši kot na primer pri govedu. Čeprav je bilo pri nas še pred leti konjsko meso cenovno manj vredno, je sčasoma postalo bolj cenjeno in priporočeno kot koristno za zdravje. Ena in najbrž edina mesnica s konjskim mesom pri nas se je že pred leti usmerila v ponudbo konjskega oz. žrebičkovega mesa prav na pobudo zdravnikov, ki so določenim bolnikom predlagali uživanje konjskega mesa.

Ker v povprečju pojemo vse manj mesa, se tudi poraba konjskega mesa ne zvišuje. Tisti, ki ga uživajo, so večinoma že od nekdaj stalni porabniki konjskega mesa. Če želimo povečati porabo konjskega oz. žrebičkovega mesa, bo vsekakor potrebna načrtna promocija. Za razvoj in napredek slovenske konjereje kot živinorejske panoge, v katero spadajo tako reje hladnokrvnih, to je slovenski hladnokrvnih konj, posavcev in haflingerjev kot tudi toplokrvnih konj, je treba najprej urediti razmere v reji in stremeti k cilju, da bo čim manj križancev in čim več rodovniških konj ob največji skrbi za avtohtone in tradicionalne pasme konj.

Razmerje med rodovniškimi in nerodovniškimi živalmi je v primerjavi z drugimi konjeniško razvitimi državami pri nas zelo neugodno.

Zmanjšanje nerodovniške reje konj in krepitev rodovniške reje bi zagotovo spodbudili le ustrezni ukrepi in finančne spodbude. Rejci želijo in upajo, da bo kmetijska politika v pripravi novega programskega obodobja 2023-2027 vsekakor bolj naklonjena konjereji kot je bila do sedaj. Konjereja je le ena od živinorejskih panog v kmetijstvu, ki prav tako skrbi za obdelano kmetijsko krajino, razvoj podeželja in je lahko na marsikateri, predvsem hribovski, kmetiji glavni ali dodatni vir zaslužka.

Res je, da se je z identifikacijo in registracijo kopitarjev pred približno dvema desetletjema do danes bistveno izboljšalo, a še vedno ne do te mere, kot je to urejeno v drugih, tudi sosednjih državah. Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin je v preteklem letu pri enaintridesetih  živalih ugotovila neskladje pri označevanju, odkritih je bilo 27 nečipiranih konj.

Število križancev kaže tudi to, da je veliko pripustov »na črno« in s tem tudi »črnih« zakolov teh živali. Pristojne inšpekcije lahko to nadzirajo le na podlagi prijav, lani so prejeli samo eno.

Dejstvo je, da so stroški nenadzorovane in nadzorovane reje, to je živali, ki so v rejskem programu, zelo različni. Čeprav imajo živali v rejskem programu določene ugodnosti, tudi finančne, pa imajo rejci še vrsto drugih stroškov, od pregleda žrebcev, zdravstvenega varstva ter drugih, ki jih rejci nerodovniških živali nimajo. Vrednost vseh živali pa je na trgu povsem enaka.