Stankova zgodba o konjih se je začela že v najstniških letih. Od prvega žrebeta, ki mu ga je pomagala kupiti babica, do danes je minilo več desetletij. Vmes je vzredil številne plemenske živali, zmagoval na razstavah, vozil svate s konjsko vprego in doživel tudi leta, ko je bilo pri hiši kar 28 konj. Danes je konjereja zanj predvsem ljubezen in način življenja – oziroma kot pravi sam: »Konji so za dušo.«

Stanko si je že od majhnega želel konja in pri najstniških letih mu je babica željo uresničila in mu kupila konja, ki ga je nastanil pri njej v hlevu. Vsak dan je hodil k njemu in skrbel zanj. »Takrat sem bil star 16 let,« se spominja. Kasneje je z denarjem, ki ga je zaslužil sam z različnimi deli, kupil prvo žrebico oz. kobilo, bosankico z žrebetom.

Ves njegov prosti čas in tudi ideje za prve poslovne dejavnosti so bili povezani s kmetijstvom, čeprav starši niso imeli kmetije. Med drugim je poskusil z rejo gosi: kupil je 80 majhnih gosi, jih pital in vzredil do martinovega, ko jih je tudi prodal. Stanko se spomni tudi nakupa prve kobile slovenske hladnokrvne pasme. Prišel je v hlev rejca, kjer je bilo več kobil in vse so mu bile tako všeč, da bi najraje kupil kar vse.

Ko je lastnik videl njegove žareče oči in težko odločitev, katerega konja naj si izbere, mu je ponudil žrebico z žrebetom in Stanko je nadvse zadovoljen prišel domov s kar dvema konjema. To je bila prva kobila A rodovnika slovenske hladnokrvne pasme z imenom Vranka z žrebetom in od takrat je tudi član Združenja rejcev konj slovenske hladnokrvne pasme. Vranka je imela nadpovprečno plemensko vrednost, saj je bilo kasneje več njenih potomcev odbranih za pleme.

DOBREGA KONJA PREPOZNATA IZKUŠENO OKO IN SRCE

Tako je Stanko pred več kot tremi desetletji začel z rejo konj. Prve živali so bile še vedno v hlevih pri babici, a je bil hitro odločen, da bodo konji del njegovega življenja, zato je začel doma urejati hleve in čreda je postajala vse številčnejša. V najboljših časih je čreda štela tudi 28 živali, torej devet ali deset kobil in nekaj mladih živali. Čeprav je imel svoj poklic, je veliko vlagal tudi v konjerejo, pri tem pa ga je podpirala tudi žena Vida in njuna sinova. Veliko sta vlagala tudi v konjsko opremo, po naročilu so jim izdelali tradicionalne komate in drugo opremo za konjsko vprego. Nekateri kosi so danes zelo dragoceni, saj so dragocen spomin in del tradicije in zgodovine.

Kot pravi Stanko, moraš imeti pri vzreji konj dobro oko za konja in veliko ljubezni do te plemenite živali. Ni dovolj, da je konj lep na izgled, konj mora imeti lepo glavo, vrat, telo in noge, celo telo mora biti skladno. Pomemben je tudi karakter konja, ki ga rejec prepozna že pri žrebetu, še zlasti, če je z živaljo nenehno v stiku in jo zna dobro opazovati. Če žival opazuješ od majhnega, hitro ugotoviš, kakšen je njen temperament in kako se bo na določeno stvar odzvala, pove Stanko. Ko začneš konja navajati na človeka in na okolje, za vprego ali za jahanje, so pomembni prvi koraki učenja. Pomembna sta potrpljenje in občutek.

PONOSNI NA PLEMENSKE KOBILE IN TRADICIJO

Stankovo vztrajno in požrtvovalno delo s konji se pozna v številnih rezultatih, priznanjih in nagradah z ocenjevanj ter razstav konj. Poleg prve kobile Vranke je lep uspeh dosegla tudi plemenska kobila 3975 Jarbolka, ki je leta 2015 na državni razstavi slovenskih hladnokrvnih konj v kategoriji kobil do 10 let dosegla drugo mesto.

Stano Zajc je od ustanovitve član Združenja rejcev konj slovenske hladnokrvne pasme in v rejskem programu. V njegovi reji so bili tudi plemenjaki. Vzredil je več plemenskih živali, čeprav se zaveda, da je kakovostna plemenska žival skupek in kombinacija genetike, znanja in tudi malo sreče.

Na Zajčevi ravninski kmetiji danes obdelujejo 25 hektarjev kmetijskih površin, pri čemer je 15 hektarjev travnikov, ostalo so njive. Zemljišča so njihova lastna, nekaj jih imajo v najemu, nekaj pa obdelujejo skupaj z družino od starih staršev. Njihova primarna dejavnost je poljedelstvo in reja krav dojilj. Imajo okrog 50 glav govedi, pri čemer je 20 krav dojilj, ostalo so teleta. Še vedno, že več kot tri desetletja pa imajo na kmetiji tudi konje slovenske hladnokrvne pasme, ki so bili na območju severovzhodne Slovenije že od nekdaj.

Sprva kot delovni konji na poljih in v gozdovih ter kot furmani za transport blaga in ljudi, kasneje za ljubiteljsko jahanje, v terapevtske namene, za vprego ter občasno še vedno za delo v gozdu in na polju. Večinoma pa hladnokrvna pasma še vedno ostaja za vzrejo klavnih konj in žrebet. Danes imajo Zajčevi konje zaradi odnosa in ljubezni do teh živali in si življenja brez njih ne predstavljajo.

ŠE VEDNO Z VPREGO PO OKOLIŠKIH KRAJIH

Ker so konji na travnikih in v hlevih bolj za dušo, jih je tudi težko prodati. Večina mladih živali prodajo za nadaljnjo rejo kot plemenske živali, nekaj pa jih konča tudi v klavnici. Res pa je, da je cena žrebet, tudi čistokrvnih in za nadaljnjo rejo, v zadnjih letih precej padla. Razmere na trgu konj so se močno spremenile. Stanko se spominja obdobij, ko je bilo povpraševanje veliko in so bile cene bistveno boljše. Danes je položaj precej težji. Pred leti je bila vprežna kobila vredna nekaj tisoč evrov, danes je cena občutno nižja.

Nekdaj so bili konji na štajerskih kmetijah kot delovni konji, ki pa so jih v osemdesetih in devetdesetih letih nadomestili traktorji. Kljub temu je veliko kmetov še vedno imelo konje, ki so jih vpregli ob različnih praznovanjih (poroke, obletnice) in lokalnih dogodkih. Stano Zajc je imel najprej leseno vprego, ki jo je pozneje obnovil in opremil s kolesi. Danes konje zapreže v sodobno maratonko, s katero se še vedno občasno zapeljejo po okoliških krajih.